Oglas
Dokaz za to je razstava Die Eroberung der Strasse: von Monet bis Grosz (Zavzetje ulice: Od Moneta do Grosza), ki v galeriji Schirn v Frankfurtu predstavlja odsev urbanističnih posegov Georges-Eugena Haussmanna (1809-1891) v Parizu in Jamesa Hobrechta (1825-1891) v Berlinu. Postavitev, ki bo na ogled do 3. septembra, se osredotoča na dela, nastala v obdobju od impresionizma do ekspresionizma. Med impresionističnimi deli izstopajo platna Clauda Moneta in Camilla Pissarroja, med ekspresionisti pa dominirata Nemca George Grosz in Ludwig Meidner.
Groza človeka 20. stoletjaImpresionisti so bili prvi, ki so začeli upodabljati anonimne osebe z ulice. S tem so krajinsko slikarstvo zanesli v urbano okolje in postavili temelje za novemu žanru slikarstva, ki je enega svojih vrhuncev dosegel ravno v ekspresionizmu. A ekspresionistično podoživljanje prizorov z ulice je bilo zelo drugačno od impresionističnega. Če so impresionisti na ulicah in trgih le iskali zanimive prizore, so skušali ekspresionisti odkriti psihološko substanco, ki je pogojevala nastanek teh koreografij teles in urbanega pohištva. Ekspresionisti so tako v mestnih prizorih upodobili eksistencialno stisko in grozo, katerih žrtve so postali ljudje 20. stoletja, katerih iluzijo o nujni harmonični urejenosti vesolja je izničilo soočenje s prvo svetovno vojno.
Razstava obsega 300 fotografij, slikarskih del, grafik, plakatov, filmskih posnetkov in zemljevidov mest, ki so jih kuratorji Karin Sagner, Vittorio Magnano Lamougnani in Matthias Ulrich razdelili v štiri 'poglavja': Bulvar in cesta, Urbani prizori, Mobilnost in tehnologija ter Komercializacija, spektakel in nemir. Te štiri tematske sklope sestavljajo dela Ernsta Ludwiga Kirchnerja, Alberta Birkleja, Henrija de Toulouse-Lautreca, Franza Krügerja, Miesa van der Roheja, Georga Bartelsa, Gustava Denneryja, Augusta Giradota Adolpha Menzela in še več kot dvajset drugih vizualnih umetnikov.
Izbrisanje starih pariških četrti
Prikazani material pomaga obiskovalcu razstave dojeti obsežnost procesa preoblikovanja dveh izmed največjih svetovnih metropol. Pariz 19. stoletja je bil pravzaprav prvo zares moderno mesto, k čemur je v veliki meri pripomogel zlasti Haussmann, ki je med letoma 1852 in 1870 podobo Pariza zaznamoval z nekaj radikalnimi posegi, med katerimi velja omeniti predvsem načrtovanje širokih bulvarjev, po katerih Pariz še danes slovi. Proces 'haussmannizacije', kot so poimenovali Haussamannovo preobražanje Pariza, je v francosko prestolnico vnesel tudi težnje obsežnih zelenih javnih površin in dokaj uniformiranih pročelij stavb.
Drži, da je Haussmann 'na novo ustvaril' Pariz, a obenem so po njegovem nareku izbrisali številne stare četrti, ki bi bile danes zagotovo velika zanimivost za turiste in preučevalce zgodovinskega loka razvoja francoske arhitekture. V teh četrtih je živelo pretežno malo meščanstvo, ki se je bilo prisiljeno izseliti na obrobje mesta. To pa je bil tudi začetek procesa razraščanja obsežnih pariških predmestij.
Megalomanska stanovanjska naselja
Tudi Berlin je v drugi polovici 19. stoletja doživel velike spremembe. A te niso imele tako drastičnih posledic za staro mestno jedro. Tega so namreč posegi Jamesa Hobrechta so namreč bolj ali manj obšli stari Berlin. Hobrecht se je spopadal predvsem z velikim dotokom delavskega sloja v mesto. Na obrobju mesta so zrasli večnadstropni kompleksi, ki so zaradi k dobičku usmerjenih naročnikov gradnje postali del zelo gosto poseljenih predmestij. Negativne posledice so se hitro razkrile. Izredno slabi bivalni pogoji v skromnih stanovanjih in pregosta naseljenost sta postala del mizernega vsakdanjika delavcev. To pa je bil tudi proces nastajanja družbe dvajsetega stoletja. Zato je tudi direktor galerije Schirn Max Hollein o razstavi povedal, da je to muzejski projekt, ki ilustrira rojstvo sodobne družbe.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje