Dimitrijevićeva instalacija nosi podnaslov Van Gogh končno v raju. Foto: Brac Dimitrijević/Vincent Godeau
Dimitrijevićeva instalacija nosi podnaslov Van Gogh končno v raju. Foto: Brac Dimitrijević/Vincent Godeau
Edouard Manet: Zajtrk na travi (1863)
Delo, ki je navdihnilo Cara.
Napad na estetska pričakovanja, ki jih imamo ob vstopu v muzej.
Tudi krompir ima svojo vrednost.

Trikrat na leto kurator projekta Serge Lemoine k sodelovanju povabi dva sodobna umetnika, ki lahko svoje delo zasnujeta okoli katere koli umetnine iz muzejske zbirke. Tokrat se je Lemoine odločil za Anthonyja Cara in Braca Dimitrijevića. Prvi je svojo skulpturo postavil ob Manetovo delo Zajtrk na travi, Dimitrijević pa je pripravil instalacijo, v kateri glavno vlogo igra Van Goghov avtoportret.

Gre za vzpostavljanje dialoga, vmeščenega v kontekst umetnosti, prek katerega lahko tudi dela, ki so v zbirki že desetletja, vidimo v drugačni, popolnoma novi luči. K sodelovanju so do zdaj povabili več priznanih umetnikov (na primer Christiana Boltanskega in Joela Shapira).

Prelivanje vpliva del
Anthony Caro, ki velja za enega največjih sodobnih kiparjev, se je odločil, da bo svojo skulpturo Zajtrk na travi II. (nastala je leta 1989) postavil ob bok slovitemu Manetovemu delu. Zanimivo je opazovati deli, ki sta tako tesno povezani, tudi drugo ob drugi. Umetnik je z delom Zajtrk na travi II. raziskoval predvsem prostor mize kot možnost, da se izogne pedestalu. Svojo kompozicijo je zasnoval na nagnjeni ravni površini, podobno kot so na Manetovem delu, ki je ob nastanku izzvalo pravi škandal, na travi razporejeni osrednji liki.

Sadje, zelenjava in umetnina?
Dimitrijević pa je v svoji instalaciji nadaljeval projekt triptihov Post Historicus, v katerem kombinira tri osrednje elemente - znano likovno delo, rokodelski izdelek in nekaj naravnega (sadje ali zelenjavo). Prvo instalacijo iz tega ciklusa je umetnik zasnoval leta 2001 in tedaj povzročil pravi mali pretres v svetu umetnosti. Tedaj je bil na vozičku ob likovnem delu krompir, s svojimi projekti pa umetnik v prvi vrsti poudarja pomen drugih stvari, ne gre pa za razvrednotenje umetnosti in umetniških del.

Zanimiv dialog sodobnega ustvarjanja in del velikih likovnih imen se je pojavil tudi v drugih muzejih, in sicer ob umetninah Rubensa, Delacroixa, Turnerja, Kandinskega, Modiglianija in Malevicha.