Po besedah direktorice muzeja Barbare Ravnik je projekt zorel več let. Razvil se je iz želje po publikaciji, ob jubileju oddelka za konserviranje in restavriranje pa se je ponudila priložnost za občasno razstavo, ki jo spremlja obsežen katalog. Pri projektu so sodelovali vsi zaposleni na oddelku, ki je, kot je poudarila, eden izmed nosilnih oddelkov muzeja.

Temelj muzejskega dela so oprijemljivi predmeti
Ob tem je izrazila zaskrbljenost, ker se muzeji v svetovnem merilu odmikajo od avtentičnega predmeta. Delo konservatorjev-restavratorjev je po njenih besedah izjemno pomembno, saj bi, če bi zanemarili konserviranje in restavriranje avtentičnih predmetov, izgubili našo dediščino. To bi bilo popolnoma v nasprotju s sloganom, ki si ga je za Evropsko leto kulturne dediščine izbrala Slovenija – Naša dediščina: kjer preteklost sreča prihodnost – saj se v prihodnosti z avtentično dediščino ne bi bilo več mogoče srečati.

Po besedah avtorice koncepta in koordinatorice razstave Nataše Nemeček je postavitev dvodelna. Najprej je predstavljena zgodovina konserviranja in restavriranja v muzeju, drugi del je namenjen sodobnosti. Postavitev združuje več kot 100 predmetov iz različnih zgodovinskih obdobij, od najstarejših iz 5. stoletja p. n. št. do sodobnih iz 80. let preteklega stoletja. Del razstave pa je po besedah Eve Menart, ki v muzeju skrbi za naravoslovne raziskave, interaktiven. Med drugim si bodo lahko obiskovalci nekaj materialov pogledali pod stereomikroskopom.

Na razstavi so predstavljena glavna področja delovanja konservatorjev-restavratorjev v muzeju: arheološka kovina, arheološko steklo, numizmatika, kulturnozgodovinska kovina, orožje, keramika in porcelan, pohištvo, polikromirana plastika, slike, sestavljeni materiali in umetne mase. Predstavljajo pa tudi področje kopistike in eksperimentalne arheologije ter naravoslovne raziskave in preventivno konserviranje.

Mejnik: leto 1880
Kot so zapisali v muzeju, začetek konserviranja in restavriranja muzejskega gradiva na Slovenskem sega v leto 1880, ko je bil za prvega preparatorja v Kranjskem deželnem muzeju Rudolfinum imenovan Ferdinand Schulz. Med obema vojnama sta v muzeju za obdelovanje gradiva skrbela preparator za prirodoslovno gradivo Viktor Herfort in slikar Fran Tratnik za restavriranje obsežne galerije slik in kipov.

Po koncu druge svetovne vojne je bilo gradivo v izjemno slabem stanju. Leta 1943 so namreč zbirke zaradi možnosti letalskih napadov shranili v vlažne kletne prostore muzeja. Po vojni je inženir Rudolf Berce dobil nalogo, da vzpostavi preparatorski laboratorij po sodobnih standardih in metodah.

S prihodom inženirke kemije Nade Sedlar leta 1958 pa je konserviranje in restavriranje dobilo trdnejše, bolj znanstvene temelje. Kot samostojna organizacijska enota narodnega muzeja je bil leta 1959 ustanovljen oddelek za konservacijo. Danes je na oddelku za konserviranje in restavriranje zaposlenih deset restavratorjev, ki skrbijo za okoli 270.000 enot gradiva.

Razstava bo na ogled do 29. maja 2019.