Čez štiri nadstropja raztezajoča razstava v amsterdamskem muzeju Vincenta van Gogha, imenovana Van Goghova pisma: umetnik spregovori, na ogled postavlja sadove 15-letnega dela, ki je skupaj zbralo 120 različnih pisem iz umetnikove korespondence in več kot 300 umetnikovih del in skic, ob tem pa so postavili tudi spletno stran, kjer je mogoče pisma tudi prebrati. Razstava bo na ogled vse do 3. januarja 2010, 36 pisem pa bodo potem posodili tudi londonski Kraljevi akademiji, kjer bodo na ogled.

Bolj vesela umetnikova plat
Van Gogh je tokrat predstavljen ne le kot risoči človek, temveč tudi kot pisoči. V svojih pismih je pogosto takšen, kakršna je tudi javna stereotipna podoba o njem: nesrečen, bolan, 'zmačkan', prestrašen, brez prebite pare in poln samopomilovanja. Po drugi strani pa mnoga pisma razkrivajo povsem drugačno plat umetnikove osebnosti: čenčavost, klepetavost, pozornost, bistrost in željo po zabavi. Na vsak način pa pisma razkrivajo dejstva, ki pričajo v prid teoriji, da van Gogh ni bil nor. "To je romantika neizpolnjene obljube. Njegova zgodba je fantastična - je ena izmed velikih 'če-jev' umetnostne zgodovine; kaj bi se zgodilo, če bi Vincent živel dlje", je ob odprtju razstave povedal direktor muzeja Axel Ruger.

V pismu, napisanem maja 1888, se van Gogh posmehuje bratovemu odnosu do alkohola in depresije: "Na primer najina sestra Wil nikdar ni bila pijana ali živela divjega življenja, pa vseeno poznava fotografijo, na kateri je videti kot nora". Pismu je priložena fotografija njune sestre Wilhelmine, ki je sicer videti anksiozno oziroma napeto, ne pa noro. Na ogled pa je tudi zadnje pismo, ki ga je van Gogh začel pisati, a ga ni dokončal, in se začenja z besedami: "Hvala za prijazno pismo in za bankovec, ki je bil v njem ...".

Je bil res nor?
Za vse splošno prepričanje, da je bil umetnik nor, je po vsej verjetnosti 'kriv' njegov brat Theo van Gogh, ki je v svojih pismih izražal zaskrbljenost nad bratovim stanjem, skrbel pa ga je predvsem Vincenotv način pisanja, ki naj bi bil po njegovem izraz umetnikove razrvane in ne več povsem nadzirane duševnosti. Po tem prepričanju naj bi bil van Goghov pozni opus odraz njegove vse bolj napredujoče norosti, po drugi strani pa naj bi prav v tem času slikar svoje notranje doživljanje upodabljal zelo nadzirano. O tem govorijo tudi njegova pisma slikarju Émilu Bernardu, v katerih je pisal o ekspresivnem pomenu črt.

Ne glede na vse povedano, pa vprašanje, ali je bil Vincent van Gogh res nor ali pa je njegova norost posledica bratovih (prenagljenih) zaključkov – v prid njegovi normalnosti priča tudi teorija, da mu je uho v pijanosti odrezal Paul Gauguin, s katerim sta se sprla zaradi ženske -, ostaja odprto. Van Gogh ne glede na prizadevanja raznih razstav še kar ostaja stereotipni primer umetnika, ki mora biti vsaj malce nor, da ohranja svojo ustvarjalnost.

Spremljajoča publikacija
Zaradi starosti je papir pisem krhek in drobljiv, kar pomeni da bodo ob zaključku razstave pisma shranili, na ogled pa bodo le določenim strokovnjakom. Vendar pa so ob odprtju razstave poskrbeli, da bo tudi širša množica lahko prebirala van Goghovo korespondenco v več kot tisoč strani debeli zbirki šestih knjig, opremljeni tudi s slikovnim materialom. Knjiga je izšla v treh jezikih; nizozemščini, francoščini in angleščini, predstavlja pa vseh 819 pisem, ki jih je slikar napisal bratu Theu, prijateljem in svojemu finančniku, poleg tega pa še 83 pisem, ki jih je prejel.