Dve leti trajajoča obnova, ki so jo v haaškem muzeju izkoristili, da so svoje najbolj prepoznavne slike poslali na svetovno turnejo, je pri koncu. Vrata so že odprli za novinarje, ki o osveženih prostorih stavbe iz 17. stoletja ne najdejo slabe besede, 27. junija bo vanj lahko vstopila javnost.

Brezhibna restavracija prostorov v kombinaciji s sodobno razsvetljavo dosega ravno pravšnjo mero dramatičnosti, ki obiskovalca priklene k umetninam, kakršne so Vermeerjevi Dekle z bisernim uhanom in veduta Delfta, Fabritiusov Lišček ter Rembrandtova pozni, če ne celo zadnji avtoportret in znamenita Učna ura anatomije Nicolaesa Tulpa. Te visijo na stenah, ki dosledno upoštevajo dekoracijo 17. stoletja, tudi druga oprema ustreza času, v katerem so ustvarjali našteti slikarji.
Iz knjižnih strani med likovne zvezde
Ob umetninah nizozemske zlate dobe je že brez dodatne spodbude težko ostati ravnodušen, potem ko je v zadnjih letih v njih poseben navdih našlo tudi leposlovje, pa se je zanimanje za nekatere slike povečalo tudi med sicer površnimi ljubitelji likovne umetnosti. Za ogled Dekleta z bisernim uhanom, portreta, ki ga je natančen Johannes Vermeer naslikal 1665, so se decembra lani na začasnem gostovanju v New Yorku vile dolge vrste ljudi. Čeprav gredo velike zasluge za takšno zanimanje istoimenskemu romanu Tracey Chevalier in po tem posnetem filmu s Scarlett Johansson in Colinom Firthom v glavnih vlogah, lahko povečano zanimanje za Vermeerjevo slikarstvo zadnjih let vseeno pripišemo tudi občudovanju slikarskega genija in izredno počasne tehnike, ki nam je zapustila številčno skromen, zato pa kakovostno izjemen opus.
Oblačno nebo nad Vermeeerjevim mestom
Magnetičnosti pogleda dekleta nežnih oči in rahlo priprtih ust ne gre oporekati, skoraj abstraktne barvne ploskve draperije in pokrivala, ki obdaja realistično ujet obraz dekleta, so blizu sodobnemu okusu. Po krivici manj znana je izjemna veduta Vermeeerjevega domačega Delfta. Prečiščena svetloba, s katero je denimo razsvetljen cerkveni zvonik, potopi topografsko natančen pogled v posebno vzdušje, kot bi se nad mestom umikali oblaki pravkar končane nevihte. Edino večjo slikarjevo krajino, ki jo poznamo, je ta naslikal med letoma 1660 in 1771, pri tem pa sledil tradicionalni nizozemski kompoziciji zlatega reza.

Potem ko je ljubek Lišček, ki ga je Carel Fabritius naslikal leta 1645, obsedel glavnega protagonista s Pulitzerjem nagrajenega romana Donne Tartt, je to navdušenje za sliko prešlo še na njene bralce, ki so lani podobno potrpežljivo čakali, da bi ga videli v newyorški galeriji Frick.
Pravo ravnotežje med starim in novim
Čeprav bodo najbolj oblegane prav omenjene slike, je presunljiva tudi preostala zbirka Mauritsa, ki posrka obiskovalca v kulturno plodovito vzdušje nizozemskega 17. stoletja. S sinergijo historičnega in modernega, ki odgovarja zahtevam sodobnega obiskovalca, ima muzej dober potencial, da zbirko za poznavalce spremeni v priljubljeno turistično točko. Če ob to postavimo še pred kratkim odprte Rijksmuseum, Stedelijk in Van Goghov muzej, Nizozemska znova utrjuje položaj ene najmamljivejših umetniških destinacij.
Stavba Mauritshuisa velja za eno najlepših primerov nizozemske arhitekture tistega časa. Med letoma 1636 in 1644 je bila zgrajena za grofa Johana Mauritsa van Nassau-Siegna v času, ko je bil za guverner nizozemske kolonije v Braziliji. Leta 1820 je stavbo odkupila država, da bi v njej namestila kraljevo slikarsko zbirko, vrata katere so odprli dve leti pozneje.