Z retrospektivo v Novi narodni galeriji se Paul Klee po 85 letih vrača v Berlin. Leta 1933 so namreč v palači kronskega princa (Kronprinzenpalais) postavili prvo veliko Kleejevo razstavo v Berlinu. Foto: Staatliche Museen zu Berlin
Z retrospektivo v Novi narodni galeriji se Paul Klee po 85 letih vrača v Berlin. Leta 1933 so namreč v palači kronskega princa (Kronprinzenpalais) postavili prvo veliko Kleejevo razstavo v Berlinu. Foto: Staatliche Museen zu Berlin
Paul Klee
Paul Klee velja za enega največjih individualistov med umetniki 20. stoletja, saj se nikoli ni prilagajal aktualnim umetniškim tokovom. Foto: Staatliche Museen zu Berlin/bpk/Hugo Erfurth
Paul Klee o prihodnosti svoje umetnosti (1901)

Pokončni stojimo na Zemlji, v kateri koreninimo, tokovi nas premetavajo sem ter tja, svobodno je le naše hrepenenje: hrepenenje po lunah in soncih.

Paul Klee

Razstava Das Universum Klee (Kleejevo vesolje) do 8. februarja predstavlja delo enega najbolj samosvojih likovnih umetnikov 20. stoletja, čigar ustvarjalnost pogosto zmotno opisujejo kot igrivo in preprosto. Kleejev opus, ki zajema več kot 9.000 po večini maloformatnih del, je namreč vse prej kot sporočilno plitek ali celo otroško površen; v resnici je premišljen izraz umetnikovega odnosa do sveta oziroma do vsega obstoječega. Ta odnos je Klee izrazil v besedah: "Človek moje ustvarjalnosti ni biološka vrsta, ampak kozmična točka." Kleeja je vodilo prepričanje, da se v vsem živem izraža začetni proces stvarjenja sveta, zato je v svojem delu - kot je zapisala sokuratorka razstave Christina Thompson - želel prikazati dva principa: gibanje in mnogoplastnost.

Slike, ki 'pojejo '
Postavitev v stavbi arhitekta Miesa van der Rohea, ki je bil tudi sam ljubitelj in zbiratelj del Paula Kleeja, Kleejevo raznovrstno slikarstvo predstavi v petnajstih sekcijah, ki časovno in tematsko 'secirajo' umetnikov opus. Najzanimivejše je morda spoznanje, da je celotno Kleejevo ustvarjalnost toliko kot njegov likovni talent vodila tudi strast do glasbe. Klee se je rodil v družini glasbenega učitelja in profesionalne pevke, veljal pa je za izredno perspektivnega violinista. Pri sedemindvajsetih se je poročil s pianistko Lily Stumpf. Svoje slike je Klee poskušal narediti 'harmonično u glašene', kar še posebej pride do izraza v njegovih abstrakcijah, ki so jih navdihnila potovanja v eksotične dežele.

Zanimivo je Kleejevo gravitiranje okoli motiva ptice in ribe. Ti živali sta mu predstavljali metafizično v življenju, kajti to sta živali, ki prebivata v drugih sferah (v zraku in vodi) kot človek; bivata v drugih vzporednih svetovih, katerih morda ne vidimo zmeraj, ki pa zato vseeno obstajajo. Ptica, posebno labilno postavljena na tanko brv ali ost, pomeni Kleeju tudi kot metafora človeka, ki lahko iz življenja hitro omahne v smrt.

Dejavni moški, kontemplativna ženska
Paul Klee se je veliko posvečal tudi odnosom med moškim in žensko in 'zahrbtnemu uroku' erosa. Kot mladenič je užival precej radoživo življenje, iz katerega ga je po njegovih besedah odrešila šele poroka z Lily Stumpf, po kateri se je umiril in začel živeti skoraj kot menih. Kleejeva tematizacija moškega in ženske nam veliko pove tudi o času, v katerem je Klee živel. Moški je namreč po pravilu naslikan kot dejaven člen družbe - kot policist, delavec -, medtem ko žensko naslika pogosto v kontemplativnem trenutku ali pri 'mirni' dejavnosti, kot je branje. Predstavitev Kleejeve umetnosti dopolnjuje soba, posvečena umetnikom, ki so nanj vplivali. Med njimi so Vincent van Gogh, Paul Delaunay, Franz Marc, Ferdinand Hodler, Alfred Kubin, James Ensor in Vasilij Kandinski.

Nesrečna obdobja v Kleejevem življenju
Paul Klee danes velja za enega največjih slikarjev 20. stoletja. Čeprav se je njegova kariera po letu 1910 nenehno vzpenjala, pa je bilo tudi v njegovem življenju nekaj manj prijetnih obdobij. Eno je nastopilo konec dvajsetih let, ko je Klee postajal čedalje bolj nezadovoljen z vedno večjim poudarjanjem funkcionalizma na šoli Bauhaus, na kateri je poučeval. To je bil tudi razlog za Kleejev odhod s šole. Povsem iz drugačnega razloga pa je Klee izgubil profesuro na umetniški akademiji v Düsseldorfu. Bilo je to leta 1933, ko je Hitler postal kancler in ko je bila Kleejeva umetnost razglašena za izrojeno. Že čez nekaj let pa je Kleeja prizadela še ena nesreča. To je bila bolezen sklerodermija, zaradi katere je po letu 1937 vedno težje slikal. To ga je zelo težilo, kar se je izrazilo tudi v ustvarjalnosti njegovega poznega obdobja, ki ga zaznamuje melanholično razpoloženje.

Ob razstavi velja še zapisati, da je posvečena velikemu mecenu in zbiratelju umetnosti Heinzu Berggruenu, ki je vse do svoje smrti leta 2007 dejavno sodeloval tudi pri pripravah razstave Das Universum Klee.

Polona Balantič




Paul Klee o prihodnosti svoje umetnosti (1901)

Pokončni stojimo na Zemlji, v kateri koreninimo, tokovi nas premetavajo sem ter tja, svobodno je le naše hrepenenje: hrepenenje po lunah in soncih.

Paul Klee