Da je razstava All v sredini slavnega polžastega hodnika obešena, ne bi smelo biti presenečenje: ne nazadnje je to za Cattelana pogosta tema. Leta 2004 je na naslovnice vseh italijanskih medijev prišel z razstavo Brez naslova, v okviru katere je tri precej življenjske lutke otrok za vrat obesil na Trg 24. maja v Milanu.

Trenutna viseča inštalacija v Guggenheimu je, če že ne toliko "moteča", enako provokativna: obiskovalci si lomijo vratove, da bi videli skulpturo s premičnimi deli, ki je sad dolgih let Cattelanovega dela. Niti eden izmed eksponatov, niti fotografije in slike, ni pritrjen na muzejske stene - ena izmed posledic tega, kot je pripomnilo več kritikov, je, da se eksponatov tako ne da zares natančno preučiti in se izmikajo resni kontemplaciji. Če ne drugega, tiste najbolj zbrane obiskovalce vsake toliko zmoti Brez naslova (2003), majhna lutka vojačka, ki v kratkih intervalih začne divje ropotati.

Določevalna lastnost cele razstave je tako "nespoštljivost", pa naj bo do umetniškega sveta, umetnostne zgodovine ali kar kulture kot celote. Lep primer umetnikove drže je Him (2001), nekje pri vrhu inštalacije obešena skulptura Adolfa Hitlerja na kolenih, ki je zreduciran na nekakšnega "rotečega hobita".

Malo bolj pri dnu je Cattelanova morda najslavnejša stvaritev: iz voska in smole narejeno obličje papeža Janeza Pavla II., ki ga je pravkar pokosil meteorit. Skulptura La Nona Ora (Deveta ura) svetega očeta, ki ga je podrlo povsem arbitrarno naključje iz vesolja, prikaže v trenutku groze in zaskrbljenosti.

Od priložnostnega delavca do velikega provokatorja umetnosti
V Padovi leta 1960 rojeni umetniški samouk je pred odkritjem svojega pravega poslanstva počel že marsikaj: delal je kot kuhar, vrtnar, medicinski tehnik in pogrebni spremljevalec. Svoje ustvarjalno delovanje je začel z oblikovanjem pohištva za svoje stanovanje, ki ga je opisal kot "funkcionalno pohištvo z umetniškim pomenom". Danes je eden najbolj znanih italijanskih umetnikov, ki se od devetdesetih dalje pojavlja tudi v mednarodnem prostoru.

Pogosto kombinira skulpture in performans, njegova dela pa provocirajo in izzivajo meje vrednostnega sistema sodobne umetnosti s pomočjo ironije in humorja. S svojim delom subvertira pravila kulture in družbe v nenehni igri preobratov, nepokorščine in simbolne kraje, v nenehnem raziskovanju različnih materialov, kontekstov in strategij zavrača prevzemanje kakršne koli moralne ali ideološke pozicije. Liki, ki naseljujejo Cattelanov umetniški svet, so kot nekakšni prividi v osebnem absurdnem gledališču: na glavo obrnjen policist, s stropa viseče nagačene živali, swami, ki se je zakopal v pesek, in tako dalje.

Prepotrebna inekcija anarhije
Cattelanov "disruptivni" pristop k umetnosti se včasih giblje celo onkraj meja zakonitega. Za razstavo v centru Appel v Amsterdamu je denimo ukradel celoten inventar nekega drugega umetnika iz bližnje galerije in se pri tem naslonil na idejo podajanja tujega dela kot svojega (Another Fucking Readymade, 1996). Na koncu je moral po ukazu policije celoten "plen" vrniti.
Umetnikova anarhistična žilica pride do izraza predvsem pri delih, ki tematizirajo italijansko narodno identiteto in napetosti v nenehno spreminjajoči se politični pokrajini. V odgovor na val ksenofobije v Italiji je denimo leta 1991 sestavil nogometno ekipo zgolj iz severnoafriških priseljencev, ki so nato uprizarjali tekme tako v galerijskem okolju kot na stadionih (Stadium, 1991). Emblem na njihovih uniformah se je glasil "Rauss", kar je bil odmev nacističnega slogana Juden raus (Ven z Judi!).

Pred borzo v Milanu je letos postavil velikanski marmornat iztegnjen sredinec. Enajstmetrski kip roke, na kateri so vsi prsti, razen "tistega vulgarnega", odrezani, je krstil za Ljubezen oz. L.O.V.E., kar stoji za Libertà (Svoboda), Odio (Sovraštvo), Vendetta (Maščevanje), Eternità (Večnost), ter ga podaril mestu.