Ikonografijo bordela sta ustvarila Igor Antić in Stevan Kojić, ki sta postavila prostorski instalaciji z izhodiščno temo fenomenov strukturalnega kaosa ter vulgarizacije kulture in družbe v postsocializmu. Na razstavi je mogoče videti, kako si umetnika, ki ju povezuje Novi Sad, predstavljata bordel.

Umetnika, ki se ne bojita soditi
Kot je zapisala kustosinja Svetlana Mladenov, se umetniška diskurza obeh umetnikov izrazito razlikujeta, a sta jima skupna sociološka vprašanja in kulturološko-sociološki kontekst, ki zaznamujejo njuna dela. Poleg tega spadata Antić in Kojić, od katerih je prvi v Novem Sadu rojen, drugi pa tam živi zdaj, med umetnike, ki se ne bojita opredeljevati do aktualnih tem. V svojih delih se opredeljujeta do negativnih pojavov v svojem domačem okolju, pogledata pa tudi prek ograj domačega mesta in ocenjujeta, kaj se dogaja v svetu.

Na ogled do 31. julija
Antića je pri ustvarjanju del za tokratno razstavo, ki bo v Ljubljani na ogled do 31. julija, najbolj pritegnila komunistično-socialistična ikonografija ter odsluženi simboli preteklosti, medtem ko Kojića zanima razmerje med javnim in intimnim, skritim in vidnim, zakulisnim in scenskim. Oba sicer ustvarjata na mestu samem, pri tem pa upoštevata prostor in njegova določila.

Prepletanje gradnje in rušenja
"Sodobni kapitalizem razprodaja celo najmanjše delce svojega nekdanjega sovražnika z imitacijami vred. Prek reklame in oblikovanja se ozira po starih sovjetskih oblikah, jih posodablja in vključuje v potrošniško areno. Ko prevzema zgolj njihovo estetiko, briše njihov prvotni ideološki pomen, pri čemer ga vodita skrita ironija in posmeh. V tej instalaciji se prepletajo principi obnove, gradnje in rušenja," je o Antićevi instalaciji Predlog za novi Kapital zapisala Svetlana Mladenov, ki poudarja tudi, da umetnika, ki od leta 1988 živi in dela v Parizu, zanima sodobni status odsluženih simbolov preteklosti, njihovo poenostavljanje in ponona uporaba.

Dvoumno igrišče
Na podlagi starih simbolov in njihovih sodobnih oblik gradi Antić novo scenografsko prizorišče, medtem ko Kojića množica starih elementov ne zanima, ampak ima raje minimalizem. V kontekstu svoje sofisticirane estetike se je omejil na osnovne segmente, ki dajejo njegovo temeljno zamisel zgolj slutiti in je izrecno ne poudarjajo, piše kustosinja, ki naslov instalacije - Playground - bere na dva načina: kot asociacijo na otroke in nedolžnost ali kot namig na laž, nemoralnost in zločin.