Razstava prinaša umetnikov razmislek o razmerju med gledalcem in muzealizirano sliko. Na ogled bodo postavili tudi fotografske simulacije
tihožitij iz 17. stoletja, ki se od izvirnikov ne razlikujejo le po mediju, prek njih pa umetnik namerno opozarja na površinskost podob, ki jo tako poudarja.

O večini del imamo predinformacije
Postavitev si bo mogoče ogledati do 2. februarja, ob postavitvi pa so pripravili tudi katalog, v katerem je spremni esej napisala likovna kritičarka Nadja Gnamuš. V njeni predstavitvi Koširjevega projekta lahko preberemo, da se problema upodobitve dotika z zornega kota metode njene formulacije, osrediščene v iluzionizmu. Matej Košir, ki je z odliko diplomiral iz slikarstva na ljubljanski likovni akademiji, se je pri izboru del, ki jih (pre)interpretira s pomočjo fotografije, omejil na obdobja, ki so najbolj izdelala iluzionistični model upodabljanja. Gre za dela, ki so nastala med 15. in 19. stoletjem, večinoma pa jih lahko najdemo v večjih muzejih po Evropi.

"Avtorju muzej, podobno kot W. J. T. Mitchellu, predstavlja hibrid religioznega templja in banke blagovnih fetišev, ki ustvarjajo presežno estetsko in ekonomsko vrednost. Košir v središče postavi razmerje med gledalcem in muzealizirano sliko, ki se veliko bolj kot na neposrednem stiku vzpostavlja na osnovi predinformacije, pridobljene skozi mitologizacijo razvpitega umetniškega dela, katerega prototip je Mona Liza," je še zapisala Gnamuševa.