Andrej Hrausky že vse od leta 1991 vsako leto na ogled postavi pomembne stvaritve slovenskih arhitektov. Foto: MMC RTV SLO/P. B.
Andrej Hrausky že vse od leta 1991 vsako leto na ogled postavi pomembne stvaritve slovenskih arhitektov. Foto: MMC RTV SLO/P. B.
Frank Gehry: Koncertna dvorana Walta Disneyja
Skulpturalne arhitekture, kakršna je značilna za Frenka Gehryja ali Zaho Hadid, pri nas ni. To je tudi zelo draga arhitektura, ki zahteva povsem poseben način financiranja. Foto: EPA

Moje osebno mnenje je, da so načrtovani nebotičniki izrazito previsoki, kar kaže na prevlado kapitala nad javnim interesom.

Andrej Hrausky
Aljoša Dekleva, Tina Gregorič, Lea Kovič: Odpad Pivka
Po mnenju Andreja Hrauskyja se slovenska arhitektura uspešno vključuje v evropske in svetovne smernice. Foto: MMC RTV SLO/P. B.

Če mislite na sproščenost arhitekture Zahe Hadid ali Franka Gehryja, bi rekel, da gre v teh primerih za arhitekturo, ki meji na skulpturo. Za arhitekturo, ki sega v prostor kiparstva, ki ga to prazni z vedno bolj intenzivnim ukvarjanjem s področji, ki tradicionalno ne segajo v domeno kiparstva.

Andrej Hrausky
Miran Kambič: Fotografije secesijske Ljubljane (Hotel Union)
Secesijsko Ljubljano Andrej Hrausky označi kot eno izmed arhitekturno najbolj plodnih in tudi najbolj kakovostnih obdobij v zgodovini Ljubljane. Foto: MMC RTV SLO/P. B.

Zgledovati bi se morali po Plečniku, ki je tu uspel z relativno malimi posegi poudariti in nadgraditi že obstoječe kvalitete.

Andrej Hrausky
Sadar Vuga Arhitekti: Arcadia
Velika slovenska pomanjkljivost slovenskega okolja je pomanjkanje splošnega zavedanja o pomembnosti arhitekture v našem življenju. Foto: MMC RTV SLO

Andrej Hrausky, diplomirani inženir arhitekture in dolga leta eden najvidnejših arhitekturnih kritikov in publicistov pri nas, že več kot dvajset let vodi ljubljansko arhitekturno galerijo DESSA. Ta vsako leto na ogled postavi realizirane projekte slovenskih arhitektov, ki naj bi najbolje predstavljali odličnost v sodobni slovenski arhitekturi. Letos je razstava z naslovom Sodobna slovenska arhitektura del programa Tedna arhitekture. Na ogled je do 22. junija.

Zaradi velike pozornosti, ki je bo arhitektura deležna sredi junija, ko bo poleg Tedna arhitekture v Ljubljani potekal tudi mednarodni Evropski forum za arhitekturno politiko, smo Andreja Hrauskyja zaprosili, da z nami deli nekaj svojih pogledov na sodobno arhitekturno ustvarjalnost in na možnosti oziroma ukrepe za dvig kakovosti slovenskega arhitekturnega snovanja.

Zavod Dessa, iz katerega prihajate, je udeležen tudi v predstavljanju slovenske arhitekture v tujini. V čem praksa slovenskih arhitektov kakovostno zaostaja za vrhunskimi svetovnimi arhitekti oziroma ali sploh zaostaja?
Po kakovosti sicer ne zaostaja, o tem pričajo tudi ugledne mednarodne nagrade. Prav gotovo pa zaostaja po zaslužku, kar prihaja do izraza posebno danes, ko pri nas ne poznamo dovolj velikih birojev, ki bi se lahko kosali s tujimi. Ne po zmogljivosti ne po vsotah, ki si jih lahko privoščijo za natečajne projekte v tujini.

Sami sodelujete tudi pri nagradi Evropske unije za sodobno arhitekturo – nagradi Miesa van der Roheja. Kako lahko sodelovanje pri takšni nagradi pripomore k dvigu kakovosti slovenske arhitekture?
Pomembno je, da se zavedamo, da moramo tudi domača dela ocenjevati z mednarodnimi merili. Miesova nagrada je priložnost, da ugotovimo, kje smo v mednarodnem merilu. Na razstavi Miesove nagrade 2007, ki jo lahko vidite na ljubljanskem gradu, sta med 40 najboljšimi arhitekturnimi realizacijami v Evropi dve deli iz Slovenije, od tega je ena dobila tudi nagrado.

Kaj je tista vrednota stavbe Fakultete za matematiko arhitektov M. Bevka in V. J. Perovića, da si je prislužila tako veliko mednarodno priznanje; neopažena pa ni ostala niti pri nas?
O podrobnostih bi bilo treba povprašati mednarodno žirijo. Vsekakor pa gre za arhitekturo, ki s svojo preprosto eleganco in inteligentnimi rešitvami pooseblja stremljenja sodobne evropske arhitekture.

Razstava Sodobna slovenska arhitektura je del Tedna slovenske arhitekture. Kakšen je njegov namen?
Arhitektura je v naši družbi večinoma zapostavljena in nerazumljena. To je absurdno, saj smo vsak dan z njo neposredno povezani, in ni razumljivo, da se ljudje zanjo ne zanimajo in tudi ne zahtevajo boljše ureditve okolja, v katerem živijo. Teden slovenske arhitekture bi rad opozoril ravno na to.

Steklo je posebej pri stavbah večjih prostornin in javnih programov tudi pri nas že vrsto let skoraj pravilo, ko govorimo o oblikovanju pročelij. Zakaj je steklo tako prevladalo v oblikovanju pročelij in kaj pomeni kakovostno uporabo stekla? Bi lahko izpostavili kakšen primer v Sloveniji?
Steklene fasade so danes postale cenejše in se vse bolj uporabljajo. So trajnejše, prefabricirane in elegantne. Vendar smo danes že vse bolj naveličani njegove uniformiranosti. Prav steklena fasada fakultete za matematiko je primer, kako so arhitekti s pomočjo natiskanih vertikalnih 'bar codov' skušali to spremeniti in fasadi odvzeti za steklo tako značilen odblesk.

Eden od smernic sodobne arhitekture po svetu se zdi izredna razgibanost objektov, tako rekoč sopostavljanje zaključenih stavbnih enot v novo kompozicijo, je to sproščenost v obliki opaziti tudi v Sloveniji oziroma ali lahko navedete kakšen primer?
Ta arhitektura je bistveno dražja in ni financirana na običajen način. Tega pa pri nas skoraj ne poznamo.

Kakšne je vaše mnenje o trenutno predvidenih vnosih visokih gabaritov v ljubljansko mestno tkivo? Ali katerega izmed predvidenih objektov odlikuje izrazita kakovost arhitekture?
Moje osebno mnenje je, da so načrtovani nebotičniki izrazito previsoki, kar kaže na prevlado kapitala nad javnim interesom. Grobo rečeno – vsako nadstropje v višino investitorjem potencialno pomeni 2 milijona evrov dodatnega zaslužka.

Katero zgodovinsko obdobje bi sami označili za razcvet slovenske arhitekture - če morda za trenutek 'pozabimo' na Plečnika?
Odgovor najdemo v imenih za Ljubljano: baročna, secesijska, Plečnikova … Čas bo pokazal, ali bomo nekoč govorili o neki novi Ljubljani.

Od gradnje Gospodarske zbornice studia Sadar Vuga Arhitekti je minilo že več kot desetletje. Pa vendar ta objekt še danes nekako velja za tako rekoč edini zares prepoznaven večji objekt z javnim programom. Kaj je bilo tako izjemnega na tej stavbi in kaj je vnesla v slovenski urbani prostor? Ali je tako zaslovela le zato, ker se v tem času preprosto niso izkazali drugi arhitekti?
Ne bi se strinjal, da Gospodarska zbornica Slovenije predstavlja edini tak primer. Je pa prišel ob pravem času in prinesel neko svežo rešitev starega problema - kako narediti palačo na sodoben način.

Kje vidite možnosti za arhitekturni razvoj središča Ljubljane?
Baročna Ljubljana, stisnjena med Grad in Rožnik, je preveč občutljivo območje, da bi si želel novih dosežkov ravno v tem predelu. Nekaj takega uspeva Vesni in Mateju Vozliču pri prenovi obrežij Ljubljanice, ki so dejansko zaživela.

Mediji pišejo predvsem o arhitekturi, ki je 'draga' in 'velika' ali kako drugače sporna. Pozablja pa se na eno pomembno področje sodobne arhitekture, ki se razvija brez kritičnih obravnav v medijih, vendar obenem močno vpliva na podobo naših mest. Gre za arhitekturo zasebnih stanovanjskih hiš, ki postajajo vse bolj absurdne (pročelja živih barv, stolpiči v vogalih ...). Menite, da bi moral obstajati organ, ki bi nadziral zasebno gradnjo?
Praksa kaže, da država ne uspeva z nadzorom. Pa naj bo to zaščita pomembnih stavb (Cukrarna, Kolizej …) ali varovanje zelenih površin (poseg na Grajskem griču ...) do omejitve hitrosti v prometu. Treba bi bilo privzgojiti bivalno kulturo, teden arhitekture pa je le droben korak v tej smeri.

Polona Balantič

Moje osebno mnenje je, da so načrtovani nebotičniki izrazito previsoki, kar kaže na prevlado kapitala nad javnim interesom.

Andrej Hrausky

Če mislite na sproščenost arhitekture Zahe Hadid ali Franka Gehryja, bi rekel, da gre v teh primerih za arhitekturo, ki meji na skulpturo. Za arhitekturo, ki sega v prostor kiparstva, ki ga to prazni z vedno bolj intenzivnim ukvarjanjem s področji, ki tradicionalno ne segajo v domeno kiparstva.

Andrej Hrausky

Zgledovati bi se morali po Plečniku, ki je tu uspel z relativno malimi posegi poudariti in nadgraditi že obstoječe kvalitete.

Andrej Hrausky