Ustvarjanje animiranih filmov brez večjih "goljufanj", torej s svinčnikom ali celo čopičem v rokah in zadostno količino papirja, je zahtevno delo, priznava srbski umetnik. "Animacija je naporno delo, majhno, koncentrirano." V animacijo se je Vuk Jevremović zaljubil ob usodnem srečanju z Nedeljkom Dragićem in je vse odtlej - kljub dejstvu, da je tehnika tudi velik finančni zalogaj -, ni zapustil.

Vuk Jevremović trenutno razstavlja v ljubljanskem centru Kino Šiška, kjer je predstavil cikel svojih kratkih animiranih filmov in razstavil nekaj slikarskih del. Prav slikarstvo je tisto, ki ga še vedno najbolj sprošča, tako kot v mornarici, kjer je sredi 80. let preživel nekaj let kot potapljač. Leta v vojski so bila naporna, se spominja, in slikal je, da je preživel. "Ko sem šel v vojsko, sem šele diplomiral in nisem vedel, kaj bom. Že med študijem arhitekture sem vedel, da mi ne leži projektiranje, ampak prej risanje. Nato sem risal ladje in druge stvari ter si rekel, zakaj ne bi to počel tudi naprej. Mornarica je bila zanimiva izkušnja. Po eni strani grozna, ampak vsekakor neka izkušnja. Vendar kako dalje - arhitektura ali slikarstvo," je bila njegova dilema.
Jevremović se je rodil leta 1959 v Frankfurtu staršem arhitektom, vendar je otroštvo preživel v Beogradu. V 80. letih je odšel v München. Odločil se je za študij slikarstva - da bi obstal, kot pravi - in ga opravil na akademiji za likovno umetnost v razredu Gerharda Bergerja. Leta 2002 je magistriral pri profesorju Josephu Kosuthu. V Nemčiji je preživel veliko let, tudi v njemu tako zelo ljubem Dresdnu je imel priložnost živeti, pred nekaj leti pa se je ustalil v bližini Barcelone, v majhnem mestu ob morju, kot si je vedno želel.
Panterjev tek 15 nagradam naproti
V gibljive podobe animacije se je za vedno zaljubil potem, ko je obiskal Dragićev tečaj. Umetniku, ki ga je pri njegovem delu zanimalo zlasti uprizarjanje gibanja, živali v teku, je bila animacija pisana na kožo. Takoj ga je pritegnila mogočnost tehnike in s tem je nadaljeval. Navdušil je že s prvo animacijo Veter leta 1996, v kateri je predstavil figuro divje mačke, ki ga je vznemirjala tudi pri nadaljnjem delu. S filmom je osvojil celo vrsto nagrad in dve leti pozneje uspeh nadgradil z animacijo Panter, ki je nastala po navdihu pesmi R. M. Rilkeja. Animacija, v kateri s kombinacijo olja na platnu in risbe pripoveduje zgodbo v kletko ujetega panterja, oropanega svobodnega tekanja po svojem naravnem habitatu, je Jevremoviću prinesla 15 mednarodnih nagrad in se leta 1998 uvrstila v končni izbor za oskarjevsko nominacijo v kategoriji kratkega animiranega filma.
Vizionarska leta avantgardne umetnosti
Ob ogledu teh prvih filmov z živalmi v gibanju gledalec ne more, da ne bi pomislil, kako bi bili nad tako rešitvijo navdušeni umetniki z začetka 20. stoletja: Franz Marc, Giacomo Balla, Umberto Boccioni in drugi futuristi, ki jih je zanimala prav problematika gibanja. To so tudi Jevremovićevi junaki. "Sprva me je bilo strah, da sem obseden s tem prvim valom modernizma, zdaj se mi pa zdi, da nisem zgrešil. To, kar so oni delali v prvih letih 20. stoletja, sem sodi tudi delo Franza Kafke, je napovedalo naslednje stoletje. Zdaj se vse bolj kot ne ponavlja. To je bila res tista prva avantgarda. Točno tu črpam energijo in jo prenašam v nek nov čas. To so moji junaki."
Tudi sicer so animacije polne "citatov" starih mojstrov. Tu je Palladijeva La Rotonda, kamor je postavil Duhove Ivana Turgenjeva, v filmu Quercus prepoznamo mogočno drevo nemških romantikov, spet drugje dramatiko in poigravanje s svetlobo, ki bi ga našli na Tintorettovih platnih. "To je tudi neke vrste ljubezen," nam pojasni umetnik. "Animacija je zelo dolgočasno delo. Vedno poiščem kombinacijo nečesa, kar sem si zamislil za film, in nekega 'hommagea', ljubeznivega poklona umetnikom, kot je Capsar David Friedrich. Povsod je prisoten nek citat." Veliko je črpal iz Benetk, ki so ga tako navdušile. Tako v filmu Panter za trenutek uzremo slavni Most vzdihljajev, tudi panter se še zadnjič ozre v svobodni svet, preden za vedno ponikne med rešetke …
Kafka je droga, Kafka je povsod
Zdaj je na vrsti Kafka, s katerim se Jevremović ukvarja v svoji zadnji animaciji. Film, ki ga je predstavil v Kinu Šiška, sicer še ni dokončan, vendar so gledalci že lahko doživeli pravo atmosfero Kafkovih zgodb, zlasti nelagodnost in tesnobnost dela V kazenski koloniji. Vuk – Kafka je tudi naslov razstave. "Kafka je bilo moje otroštvo v Beogradu. Kafko smo prebirali, s Kafko smo se drogirali, Kafka je bil del vsega." Znova je Kafkova dela prebiral, ko je bil dovolj domač v nemščini, da se je lotil izvirnika. V animacijo je bilo prenesenih že nekaj Kafkovih del, nikoli pa zgodba V kazenski koloniji. Jevremović je dobil idejo, naredil nekaj risb, nato pa je projekt ostal v predalu. Nanj se je ponovno spomnil, ko je videl filme podobnega žanra na nekem festivalu "horror" filma v Barceloni in se vrnil k delu. "To je težko; ko ima človek več idej, ena umre in je kot nerojen otrok. Imel sem neustavljivo željo, da mu dam življenje, in mučil sem se tri leta, ampak dobil pomoč in zdaj smo pri koncu," pojasni.
Na začetku sta vedno papir ali platno
Najbolj ga zanima tehnična plat dela. Za sekundo potrebuje 12 ali celo 24 slik. Takšne slike ali risbe s sproščeno širokopoteznostjo najuspešneje oživljajo podobe in gibanje, ugotavlja. »Iz mrtvih umetniških predmetov lahko naredim nekaj živega. In ravno to je bila ideja, to me je zanimalo. Še zdaj me to obseda. Ljubim, ko podoba nekako vibrira.« Za animacije so potrebne zelo kompleksne risbe, ki ne izhajajo iz ene linije, ampak več ravni. "Gre za Sizifovo delo," pojasnjuje umetnik, ki računalnik uporabi le, ko prenese sliko naprej. Začne vedno s papirjem ali platno, nato pa skenira in popravlja.
Njegove animacije so dolge nekaj minut. Razmišlja tudi o celovečernem filmu? "O tem sanjamo, ampak v tehniki, v kateri ustvarjam, je to zelo zapleteno. Najprej v narativnem smislu, nato pa v optičnem. To me tudi najbolj zanima. Gre za tehniko, pri kateri risbe zelo vibrirajo, in to gledalec 90 minut težko spremlja. Mora biti bolj umirjena risba in nekaj, kar ga potegne v film. Torej povsem drug pristop. Ampak nikoli ne reci nikoli. Ti kratki filmi so kot majhna umetniška zaokrožena dela. Celovečerni film je neka druga zgodba, ampak kdo ve …"
Ena takšnih umetnin je verjetno tudi slikarjev najljubši video, v katerem se iz prelivajočih se akvarelov dvignejo prepoznavne silhuete Dresdna, ki jih prihod jezdeca apokalipse popelje k uničenju in jih zdrobi v prah. Vendar pride doba miru, ki dvigne ruševine nazaj v prepoznavne in tolikokrat upodobljene forme Dresdna. Kako potrpežljiv je lahko spomin ...

Maja Kač