Dominique de Villepin - po poklicu politik, v prostem času pesnik in borec za francosko umetnost. Foto: EPA
Dominique de Villepin - po poklicu politik, v prostem času pesnik in borec za francosko umetnost. Foto: EPA
Luay Dababneh
Trienalu očitajo pomanjkanje zares inovativne umetnosti. Foto: creativeurope
Nick Danilov
Kaj je tako novega v akvarelnem koloritu? Foto: creativeurope

Odprtje francoskega trienala sodobne umetnosti La Force de l'art (Moč umetnosti), za ustanovitev katerega je dal pobudo Dominique de Villepin, ki je do zdaj izdal tudi že nekaj zvezkov svoje poezije, je prineslo odkritje z barvo namenoma popackanega premierjevega portreta. To pa še ni bilo konec sramotenja de Villepina. "Portret" se je znašel še v druščini slike genitalij Miki Miške in plastičnih mačk s Hitlerjevimi brki.



Pomoč umetnikom ali mednarodna vojna?
La Force de l'art v resnici ni nastal le kot projekt, ki naj bi francoskim vizualnim ustvarjalcem ponudil priložnost za predstavitev. Dominique de Villepin se je skušal s trienalom sodobne umetnosti zoperstaviti Britancem, ki naj bi s svojim trienlom v galeriji Tate Britain London vzpostavili kot eno izmed dveh svetovnih prestolnic sodobne umetnosti. Drugo mesto je seveda New York. A namesto da bi Francozi navdušeno podprli njegov projekt, so se okrog trienala takoj spletli številni prepiri.

Zaudarja po postanem!
Dominiqua de Villepina so najprej obtožili "slabega gospodarjenja", saj je organizacijo trienala napovedal šele decembra. Posledica je bilo mrzlično iskanje kuratorjev, ki bi znali dvorane bistro napolniti z zares dobrimi primerki sodobne likovne umetnosti. Nadalje trienalu očitajo neaktulnost. Namesto da bi razstava predstavljala povsem sveža in posebej za trienale ustvarjena dela, si lahko obiskovalci ogledujejo le dela, ki so jih kuratorji "nabrali" v zbirkah zasebnih zbirateljev in v zbirkah javnih ustanov.

Postavitev v obnovljeni Grand Palais je na trenutke bolj na trenutke manj posrečen kolaž umetnin že uveljavljenih umetnikov in popolnih novincev na velikih umetniških razstavah. Tudi dela niso nič manj raznolika. Predstavljena so skoraj klasična slikarska platna, skulpture pa tudi računalniške animacije in instalacije.

Kaj ve država o umetnosti?
Kaj si umetniki mislijo o de Villepinovem pokroviteljstvu, najbolje povedo letaki, ki jih pred Garnd Palaisom deli slikar Pierre Gilou. Na njih je zapisan izrek iz 19. stoletja: "Država ne razume umetnosti."