Razstavo, ki so jo naslovili K betonski utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji, 1948-1980, je sestavil Martino Stierli, sicer glavni kustos za arhitekturo in oblikovanje galerij Philipa Johnsona. Postavitev v okviru muzeja MoMA pa je pripravil skupaj s profesorjem univerze Florida Atlantic Vladimirjem Kulićem in pomočnico kustosa za arhitekturo in oblikovanje v muzeju MoMA Anno Kats.

Učitelj in učenec Ravnikar in Mihelič
Postavitev predstavlja dela najpomembnejših jugoslovanskih arhitektov, med njimi tudi dela velikana slovenskega modernizma, arhitekta, oblikovalca in profesorja Edvarda Ravnikarja in njegovega učenca Milana Miheliča. Prvi bo predstavljen s Trgom revolucije, današnjim Trgom republike, drugi pa s pisarniško stolpnico S2, se pravi nekdanjim SCT-jem.

Kdo je pritegnil mednarodno zanimanje?
Newyorški muzej se je namenil arhitekturo nekdanje Jugoslavije raziskati s predstavitvijo izjemnih del, ki so sprožila mednarodno zanimanje v 45 letih obstoja države. Gre za prvo predstavitev del vodilnih jugoslovanskih arhitektov mednarodni javnosti.

Razstava vključuje več kot 400 risb, modelov, fotografij in filmskih kolutov iz različnih arhivov, družinskih zbirk in muzejev. Poleg modelov objektov pa so del razstave tudi tri videoinštalacije filmarke Mile Turajlić, fotografije Valentina Jecka in sodobna umetniška dela Jasmine Cibic ter Davida Maljkovića.

Od bele mošeje v Bosni prek Novega Beograda do popotresne obnove Skopja
Postavitev prinaša poglobitev v teme urbanizacije v velikem obsegu, tehnoloških eksperimentov in njihove uporabe v vsakdanjem življenju, potrošništva, spomenikov in spominjanja ter globalnega dosega jugoslovanske arhitekture. Raziskuje enkratni obseg oblik in načinov produkcije jugoslovanske arhitekture in njenega edinstvenega ter hkrati raznolikega značaja - od bele mošeje v Bosni prek Novega Beograda do popotresne obnove Skopja na temelju metabolističnega dizajna Kenza Tangeja, leta 2005 umrlega japonskega arhitekta in pedagoga.

Razstava je razdeljena v štiri dele - modernizacija, globalno omrežje, vsakdanje življenje in identitete. Modernizacija raziskuje hitro preobrazbo prej manj razvite, večinoma podeželske države po drugi svetovni vojni, med katero je bila država uničena. Kot primer je izpostavljen Novi Beograd in drugi projekti, kot je Delavska univerza Moše Pijade, ki sta jo leta 1955 oblikovala Radovan Nikšić in Ninoslav Kučan.

Še druge sestavine takratnega oblikovanja
Globalno omrežje raziskuje izvoz projektov Jugoslavije v novo nastale samostojne države, ki so bile nekoč kolonije. Jugoslavija je pomagala ustanoviti Gibanje neuvrščenih in je tako dobila dostop na trge nekdanjih kolonij. Hkrati pa v ta sklop spada tudi obnova Skopja po potresu leta 1963, pri čemer so sodelovali številni priznani mednarodni arhitekti, kot na primer Tange.

Z Vsakdanje življenje naslovljen del razstave vsebuje tudi druge sestavine sodobnega oblikovanja tistega časa, med katerimi posebej izstopa zložljivi fotelj Nika Kralja Rex iz leta 1956 in kasneje legendarni kioski Saše Mächtiga K-67.

Z Identitete naslovljen del razstave pa raziskuje, kako arhitektura posreduje med raznolikimi etničnimi skupnostmi Jugoslavije s skupnim temeljem protifašističnega boja med drugo svetovno vojno. Univerzalno prizadevanje za socialistično modernizacijo je bilo pogojeno s posebnostmi raznih regionalnih šol. Juraj Neidhart na primer je v BiH črpal iz tradicije Otomanskega imperija, medtem ko je Edvard Ravnikar gradil na tektonski tradiciji srednjeevropskega modernizma v Sloveniji in tudi drugje.

Razstavo K betonski utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji, 1948-1980 bodo sicer že v torek odprli za novinarje in v sredo za člane, za javnost pa bo odprta od 15. julija do 13. januarja 2019.