Julius Schoeps je namreč proti fundaciji vložil tožbo o lastništvu Portreta Angela Fernandeza de Sota, ki naj bi ga bil njegov prednik Paul von Mendelssohn-Bartholdy prisiljen prodati, ko so Nemčiji vladali nacisti. Ameriški sodnik je v ponedeljek prodajo slike začasno prepovedal, a jo je v torek dovolil, ko je primer zaradi pomanjkanja zveznih pristojnosti razpustil. Pri fundaciji so se vseeno odločili, da zaradi sence dvoma o lastništvu slike na dražbo ne dajo.

Schoeps se ne da
Po tem, ko je ameriški sodnik tožbo razveljavil, pa je Schoeps proti fundaciji vložil civilno tožbo na vrhovnem sodišču na Manhattnu, s katero zahteva 60 milijonov dolarjev in sliko, ki naj bi jo njegov prednik leta 1935 na silo prodal, zanjo pa iztržil precej manj od ocenjene vrednosti dela, ki sodi med vrhunce Picassovega modrega obdobja. Tako pri fundaciji uveljavljenega skladatelja kot pri dražbeni hiši pa so se že vprašali, zakaj je Schoeps tožbo vložil prav zdaj, čeprav je fundacija delo s precej pompa kupila pred enajstimi leti, zanj pa takrat odštela malo manj kot 30 milijonov dolarjev. Zdaj naj bi bila slika po ocenah dražilcev vredna med 40 in 60 milijoni dolarjev.

Fundacija obtožbe zavrača
Vse obtožbe sicer pri fundaciji zavračajo, saj naj bi po njihovih podatkih sporno sliko leta 1935 prodala von Mendelssohn-Bartholdyjeva druga žena, ki sploh ni bila Judinja, zato naj ji po njihovem mnenju dela na z umetninami nasičenem trgu ne bi bilo treba prodati. Tožnik trdi drugače in pravi, da je moral tako kot številni Judje von Mendelssohn-Bartholdy sliko prodati, zanjo pa je zaradi velike ponudbe dobil veliko manj, kot bi moral po ocenah kritikov.

Bogastvo za umetnost
Kljub temu, da Picassovega dela na dražbi ni bilo, je Christie's postavil rekord izkupička ene dražbe. Na dražbi so ponudili 84 del, od katerih jih le šest ni našlo novega lastnika; za prodanih 78 del pa so kupci skupno odšteli 491 milijonov dolarjev. Največ je nakup stal novega lastnika Klimtovega portreta Adele Bloch-Bauer II, ki je zanj odštel nekaj več kot 88 milijonov, kar je tretji najvišji znesek, ki ga je kdo plačal za kakšno umetniško delo.

Tudi Paul Gauguin, Egon Schiele in Ernst Ludwig Kirchner bi si meli roke, saj so tudi njihova dela postavila cenovne rekorde.