Cockta je bila pripravljena za prodajo pozimi tistega leta - to sicer ni bil običajen čas, ki si ga izberejo proizvajalci za promocijo nove pijače, toda v Sloveniji je kot posebnost konec zime gotovo izstopalo že dobro mednarodno uveljavljeno tekmovanje v smučarskih skokih v Planici.

Razstava v Zgodovinskem arhivu Celje združuje v zgodbo več razstav; osnova postavitve je zgodba o Emeriku Zelinki, ki je bila kot razstava avtorjev Katje Zelinka Škerlavaj, Janeza Zelinke in Petra Škerlavaja prvič predstavljena v Slovenskem etnografskem muzeju pred dvema letoma. Zgodbo s postavitvijo v čitalnici zaokroža del razstave Pod Poncami avtorjev Jožice Šparovec in Iva Vraničarja, ki sta izbrala več fotografij s planiških prireditev med letoma 1934 in 1991.

Vizionarski sin žganjarja
Emerik Zelinka je odraščal v družini v Ljubljani, kjer je oče blizu današnje Hale Tivoli vodil žganjarno. Emerik je moral zaradi zgodnje očetove smrti kmalu prevzeti večino nalog v podjetju, katerega ohranjena dopisna glava odkriva pestro dejavnost: Emerik Zelinka, tvornica likerjev, ruma, cognaca, sadnih sokov, vermouth vina in medicinalnega vina. Poleg pri vodenju postopkov proizvodnje je bil Emerik zelo uspešen tudi kot trgovec, njegovo inovativnost v ustvarjanju prepoznavnosti odraža tudi zelo zgodaj razvit logotip, ki je presegal zgolj umetelno obliko glav dopisov in ki je temeljil na inicialkah imena in priimka ter je bil s poenostavljanjem simbola in linij za tisti čas na neki način celo vizionarski.

Kot mlad tehnolog je nekaj časa delal tudi v laboratoriju tovarne likerjev Marijan Badel v Zagrebu. Prav prek zagrebških zvez si je Emerik ogledal nekaj obratov proizvodnje Coca-Cole po Evropi. Pred drugo vojno je pogosto potoval na Dunaj k sorodnikom, kjer se je izpopolnjeval strokovno, privzgojil si je tudi meščanski slog življenja. Do vojne je Emerik pomagal voditi mami podjetje v Ljubljani, kot se ga spominja, se je “do danes ohranil obrat le s pomočjo mojega sina, ki je opravljal vse nakupe, bil obratovodja ter potnik tvrdke, lastni izdelovalec s svojimi recepti, dvignil je raven kakovosti …”

Šipek, limona in naravna zelišča …
Po drugi vojni je bilo družinsko podjetje nacionalizirano. Kot uveljavljen tehnolog, poznavalec predelave sadja in zelišč je Emerik Zelinka sodeloval tudi pri ustavljanju prve tovarne sadnih sokov v Sloveniji – se pravi pri Fructalu, sadnolikerskem kombinatu Ajdovščina. Leta 1948 se je zaposlil v Slovenijavinu.

Kot je zapisal, je bila njegova prva naloga: “Reorganizacija zunanje trgovinske oblike podjetja: ureditev forme celotne embalaže za ZDA, Anglijo, evropske države, izdelava novih oblik kulturnega trgovanja, tiskanje publikacij, zbiranje kulturnih vrednot iz zgodovine enologije ter publiciranje le-teh v inozemskem časopisju in revijah.” Tudi iz tega zapisa gre slutiti, da je Emerik združeval svoje izkušnje in znanje s pripravo pijač s talentom za promocijo.

Direktor Slovenijavina Ivan Deu mu je leta 1952 zaupal izdelavo prve gazirane brezalkoholne pijače, ki bi bila podobna Coca-Coli. Emerik je tako iz temeljnih sestavin šipka, limone in naravnih zelišč izdelal recepturo za Cockto. Kompleksen proces ustvarjanja pijač je poetično opisal: “Tako kot si skladatelj zamisli resnično dogajanje za svojo kompozicijo, tako je tudi za delo sestavljanja recepture treba najti moto kompozicije. Moto je okus, aroma. Ta dva terjata vedno sestav – kompozicijo surovin."

… ter smučarski skoki v Planici
Kot se je spominjal Emerik, je kot smučar dobro vedel, da bo ob sončnem vremenu v Planici promocija Cockte uspešna. Podjetje Slovenijavino je v promocijo vložilo veliko sredstev in napora.

Milan Hodalič, poročevalec športnega časopisa Polet, je ob opisovanju podob prireditve izpostavil Planico v znamenju “kokta-kokta”: “Ko si stopil ne železniško postajo v Planici, se ti je zasmejal v obraz plakat, na katerem je naslikana majčkena (v pikasojevem stilu), luštna deklica, ki pije kokta-kokta, v hotelu ista pesem; kokta-kokta, ista deklica, ki pije kokta-kokta. Na skakalnici je ogromno platno, s katerega se smeje ista deklica. Na stolpu prodajajo kokta-kokta. Sodniki na tribuni pijejo kokta-kokta; skratka, kokta-kokta povsod. Pa naj kdo reče, da pri nas ni ljudi, ki ne bi vedeli, kako se uspe z dobro reklamo. Resnici na ljubo pa ima kokta-kokta dve dobri lastnosti, je tekoč artikel, ki pogasi žejo in denarnici ne zada preobčutne rane (to pa, kar se mene samega tiče, izjavljam pred pričami, da nimam nobene provizije).”

Emerik se je dogodkov spominjal: “V Planici je bilo toplo, vse smo prodali s pomočjo uniformiranih lepih deklet. Pritožil se mi je edino predsednik Smučarske zveze, ki je dejal: naredil si več reklame za Cockto, kot jaz za skoke.”

Brezčasna celostna grafična podoba
Obiskovalci Planice 1953 so bili priča prvi obsežni akciji celostne promocije nekega izdelka v tedaj še plansko gospodarsko naravnani državi. Akcija je postala prepoznavna predvsem po celostni grafični podobi arhitekta Sergeja Pavlina, ki je oblikoval logotip, stekleničko, zložljivo kartonasto embalažo, kombinezone za hostese, poslikavo kamionov – potujočih bifejev. Oblikovanje zelo prepoznavnega plakata zagorele deklice, ki s slamico srka Cockto, je Pavlin zaupal kolegu Urošu Vagaji. Vložek v promocijo se je podjetju zagotovo dolgoročno večkrat povrnil, podobno Pavlinov prispevek, da je za celostno grafično podobo Cockte prejel nagrado brezčasen slovenski dizajn 2005.