Oglas
Trajna razstava, odprl jo je nemški predsednik Horst Köhler, predstavlja zakladnico, ki jo je osnoval Konrad von Krosigk, halberstadtski škof, med letoma 1201 in 1209. Von Krosigk je iz četrte križarske vojne 'privlekel' zajetno zbirko zlata in draguljev, ki so jo njegovi nasledniki pridno varovali in dopolnjevali. Sliši se skoraj neverjetno, a vendar se je zaklad do danes ohranil predvsem po zaslugi verskih razprtij, ki so zaznamovale nemško zgodovino od nastopa reformacije pa do vestfalskega miru leta 1648. Pa še tedaj duhovi niso bili povsem pomirjeni.
Škofija, ki je bila obenem protestantska in katoliškaHalberstadsta škofija je bila v tem razvranem času nekaj posebnega. Med letoma 1591 in 1810 je bila to škofija mešane veroizpovedi, čeprav je bilo na Saškem leta 1591 kot uradna veroizpoved vpeljano luteranstvo. V Halberstadtu pa je škofovski kapitelj obsegal tako prostestantske kot katoliške cerkvene dostojanstvenike in slednji nikakor niso dopustili, da bi se cerkveno bogastvo razprodalo ali celo uničilo. Drugače kot protestanti, ki so bili privrženci ideje ubožne cerkve, katere prva naloga je predvsem služenje verski skupnosti, so katoličani z veseljem uživali v dragotinah, ki so jih kot izraz odličnosti njihove cerkve spoštovali in občudovali tudi verniki.
Preproga, kakršne ni niti v Louvru
Halberstadtski zaklad danes obsega okoli 650 predmetov, med katerimi umetnostni zgodovinarji kot posebej izjemne poudarjajo tri monumentalne romanske stenske preproge. Okoli leta 1150 dokončana Abrahamova preproga naj bi bila celo najstarejša preproga s figurativnim okrasjem v Evropi in Saščani radi poudarijo, da takšnega dragulja ne premore niti Louvre. Nič manj izjemen primer tekstilne umetnosti niso z zlatimi nitmi izvezena liturgična oblačila; kar 90 jih je v halberstadtski zbirki.
Eden od mnogo lesenih drobcev Kristusovega križa
Zares dragoceni so seveda relikviariji. Iz leta 1225 izvira iz zlata in dragih kamnov izdelani relikviarij v obliki roke, ki v sebi (menda) skriva prst svetega Nikolaja. Cerkev sv. Štefana in Siksta je tudi ena tistih, ki se lahko pohvalijo s posedovanjem predmetov, ki so bili v neposrednem stiku s telesom Jezusa Kristusa. V primeru Halberstadta je to delček križa, na katerem je bil križan Kristus in ki je shranjen v namiznem relikviariju. Zanimivo pa je, da sta kot najdragocenejša predmeta zakladnice ocenjena konzularni diptih (izdelan naj bi bil okoli leta 414) in skodela za hostije, izdelana v Bizancu.
Umik zaklada med vojno vihro
Zbirka okoli 650 kosov je bila vsa stoletja hranjena v katedrali sv. Štefana in Siksta, eni redkih nemških cerkva, zgrajenih po francoskem modelu gotske cerkvene stavbe. Le za nekaj let so dragocenosti zapustile svoj dom. To se je zgodilo ob začetku druge svetovne vojne. Ravno so se v Halberstadtu potrudili urediti stalno razstavo škofijskega zaklada - za javnost so jo odprli leta 1936, ko je bilo treba monštrance, relikviarije, oblačila in druge predmete odnesti na varno.
Kot so zapisali v časopisu Die Welt, so zaklad odpeljali v saško zgodovinsko mestece Quedlinburg, ki prav tako slovi kot umetnostnozgodovinski čudež, zaradi česar se je leta 1984 tudi znašlo na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. Odločitev je bila pravilna. Halberstadt je bil med vojno skoraj popolnoma porušen. Poškodovana je bila tudi katedrala, katere restavriranje so dokončali šele po vnovični združitvi obeh Nemčij in je bila skupaj z zakladnico predstavlja enega največjih sakralnih kulturnih spomenikov Evrope.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje