V tamkajšnjem Narodnem muzeju je na ogled razstava Iskanje lastnikov, namen katere razkriva že sam naslov. Na ogled so postavili dela zaplenjenih umetnin, ki več kot 60 let po koncu druge svetovne vojne iščejo svoje stare lastnike.

Malo možnosti za izpolnitev cilja
Med drugim je na ogled slika Portret mladeniča Eugena Delacroixa (delo je nastalo leta 1831), ki ga je po besedah direktorja izraelskega Narodnega muzeja Jamesa Snyderja doma v Vzhodni Nemčiji (NDR) skrival neki pripadnik nemške 'Wehrmacht'. "Na smrtni postelji jo je predal spovedniku, ta pa jo je po vnovični združitvi obeh Nemčij izročil oblastem," je še pojasnil. Preteklo je pet desetletij, da se je slika leta 1994 vrnila v Francijo, do 3. junija pa bo še z 52 drugimi oljnimi slikami, ki so jih nacionalsocialisti nagrabili v Franciji, na ogled v jeruzalemskem muzeju.

Snyder se zaveda, da je možnosti za to, da bi po tolikih letih našli kakšnega od lastnikov slik, zelo majhne, a ostaja optimist, da kaj takšnega vendarle ni povsem nemogoče.

Eksponate, med katerimi najdemo slike Clauda Moneta, Maxa Liebermanna in Paula Cezanna, so izbrali med 2.000 v Franciji zaplenjenimi deli, za katere nihče ni priglasil lastninskih pravic. Umetnine so na ogled tudi v spletni banki podatkov v okviru Musees Nationaux Recuperation (MNR). Razstavo spremlja še dodatna postavitev, na kateri so pod naslovom Zapuščena umetnost v jeruzalemskem muzeju na ogled umetnine iz lastne tovrstne zbirke.

Menjava izprijene umetnosti za klasično
Nacionalsocialisti so med drugo svetovno vojno samo iz Francije v Nemčijo odnesli okoli 100.000 umetniških del in predmetov, od katerih se jih je po vojni kakšnih 60.000 spet pojavilo, 45.000 pa so jih vrnili lastnikom. Po Snyderjevih besedah so dela zaplenili zasebnikom - judom, homoseksualcem in drugim posameznikom, ki so jih preganjali nacisti. "Nacistični vodje, med njimi Hermann Göring, so organizirali plenjenje v lastno korist." Kot je še pojasnil, so v Muzeju Jeu de Paume v Parizu dela, ki je sodila pod t. i. izrojeno umetnost, menjali za stare mojstre, vsakokrat pa je šlo za umetnine, ki so jih ukradli v družinah, ki so jih deportirali.

Za zdaj še nihče ni prijavil lastništva nad katero od slik, dobivajo pa že klice posameznikov, ki iščejo svojo zapuščino in sprašujejo, kako naj ravnajo.
Če bi kdo na razstavi odkril kakšno umetnino iz družinske zapuščine, so za vrnitev pristojne francoske oblasti.