Še bolj kot pri samih zgodbah, s katerimi je vrsta pisateljev zaznamovala marsičigava otroška leta, pa se spomin pogosto raje najprej ustavi pri nepozabnih ilustracijah, s katerimi so vse te zgodbe še toliko bolj prepričljivo zaživele v otroški domišljiji. In prav podobe vseh teh junakov, pa še mnogo več bi jih lahko našteli, povezuje eno samo ime - Marjanca Jemec Božič. Ilustratorka je s svojimi podobami obogatila več kot 130 knjig, od slikanic do učbenikov, otroci so se z njenimi ilustracijami srečevali tudi v otroškem in mladinskem periodičnem tisku, preden smo poznali računalniško ilustracijo, pa tudi v vrsti televizijskih oddaj za otroke.

Leta 1928 rojeni ilustratorki, ki je prepričana, da mora biti celotna zgodba zajeta že v sami ilustraciji, hkrati pa morata obe vedno pustiti tudi nekaj prostora otroški domišljiji, so letos na 7. Slovenskim bienalu ilustracije podelili Smrekarjevo nagrado za življenjsko delo. Ilustracije Marjance Jemec Božič, ki vzornikov sicer ni imela, od nekdaj pa jo je zaradi barvitosti na eni in žive risbe na drugi strani posebej nagovarjalo delo Milana Bizovičarja in Nikolaja Pirnata, zaznamuje preplet moči avtoričine domišljije in izjemnega smisla za realističen ilustratorski izraz. Posebno pozornost rada namenja tudi črno-beli ilustraciji, o kateri je žirija letošnjega bienala zapisala, da nagrajenka z njo ustvarja poglobljeno lirično, dramatično ali humorno ozračje.

Kakšen pomen ima po vašem mnenju ilustracija v Sloveniji? Je še vedno večinoma razumljena zgolj kot sredstvo za zabavanje otrok ali si je že pridobila status samosvojega likovnega področja ter je kot takšna enakovredna slikarstvu in grafiki?
Mislim, da si je pridobila status, drugačen od tistega, ki je bil nekaj časa v veljavi, da je samo ponazoritev besedila ali opremljanje knjige. Menim, da ima dosti samostojno in pomembno vlogo. Mogoče so k temu prispevale ravno takšne razstave samostojne ilustracije po raznih galerijah. Ljudje se lahko na njih srečajo z originalom, čeprav danes ni več takšnega odstopanja med barvo v tisku in na originalu, včasih pa je bila ta dostikrat zelo velika. Mislim, da je današnji odnos do ilustracije povsem dober. Zelo veliko je k temu pripomogel Slovenski bienale ilustracije, ki je dal tej stroki pomen.

S svojimi ilustracijami ste zapolnili že lepo število knjig. Vas je med temi katera od zgodb posebej nagovorila, so se vam njeni liki močneje vtisnili v spomin in morda celo zaznamovali vaše nadaljnje delo?
Zagotovo so mi nekatere knjige bolj pri srcu kot druge, vendar pa ne morem reči, da sem od določene zgodbe naprej drugače dojemala svoje delo. Mislim pa da so na primer Suhadolčeve zgodbe, kot je Piko Dinozaver, predstavljale neki prelom. Ob tem tudi Gozdni mož in Marjetica, zgodbe Polonce Kovač. Morda nimam rada tistih povsem običajnih zgodb, ampak imam raje vesele, razposajene, življenjske zgodbe.

Posebno mesto v vašem opusu ima tudi črno-bela ilustracija. Kaj je tisto, kar vas pri tej tehniki posebej pritegne? Ponuja morda kakšne likovne ali vsebinske poudarke, ki jih z barvno ilustracijo ni mogoče ali pa jih je morda težje doseči?
Zares imam izredno rada črno-belo ilustracijo. Zdi se mi, da pri barvnih ilustracijah barve nalagaš, pri črno-beli ilustraciji pa imaš tuš, pero in potegneš, to pa mora biti občuteno ali pa je treba začeti na novo. Tega ni mogoče niti prekriti niti zradirati, pač je tisto, kar narediš. Morda je to tisti mik. Sama jo imam zelo rada in jo zelo cenim, se je pa danes malokrat lotim. Tudi sama linija je tista, ki me pritegne ne glede na to, ali kaj predstavlja ali pa je sama po sebi lepa. Linijo nato s pritiskom debeliš, jo stanjšaš, nasploh je v tem toliko nekega občutka.

Je naloga ilustratorja čim bolj natančna in zvesta upodobitev zgodbe ali je čar ilustracije prav v tem, da je treba vedno kaj prepustiti tudi otroški domišljiji?
Krasno je, če ostane še nekaj odprtega, nekaj, kar je otroku na razpolago, da ob tem razvija svojo domišljijo. Tudi sama imam najraje besedila, ki mi ne povedo vsega, kar naj bi narisala. Rada imam take zgodbe, ki jih preberem, dojamem, doživim, nato pa narišem tisto, kar sem jaz doživela, svoje občutenje. Zato vedno pravim, da če damo trem ilustratorjem isto besedilo, bodo trije različno naredili.

Je po vašem mnenju ilustracija namenjena predvsem dodatni popestritvi in pojasnjevanju besedila mlajšim bralcem ali morda tudi odraslim vse bolj ponuja dragoceno pot do lažjega razumevanja otrok?
Mislim, da ponuja tudi to. Če vzamemo otroško ilustracijo; kdor kupuje knjigo, jo najprej kupuje na podlagi ilustracije, ne prebere besedila, ampak jo prelista, pogleda ilustracije in dobi vtis, o čem sploh gre beseda. Zato se mi zdi, da mora biti pri knjigi cela zgodba v bistvu zajeta že v ilustraciji ne glede na to, ali jo beremo. Besedilo seveda še marsikaj pojasni, ampak zgodba mora biti pa zajeta tako v sliki kot v tekstu. Otrok, ki ne zna brati, gleda slike in ima tako pred seboj celo zgodbo.

Čigava ilustracija je najbolj zaznamovala vaše otroštvo? Kako močno so te podobe, s katerimi ste se srečevali v svojih otroških letih, vplivale tudi na vaše delo?
Posebej vplivala na moje delo najbrž niso, mi je bila pa na primer Pirnatova perorisba, izjemno všeč. To sem vedno občudovala. Če vzamemo barvitost, pa sem vedno občudovala Bizovičarjevo delo, pa čeprav ne delam niti tako kot Bizovičar niti kot Pirnat, ampak me je vedno izjemno privlačil ta pristop k ilustraciji, ta moč, izraznost črte, izraznost barve.
Kot majhen otrok me je ilustracija gotovo že nagovarjala, a takrat je bilo tega precej manj. Spomin se revij Naš rod, Vrtec. Tam so bile ilustrirane zgodbe, in to je bilo krasno.

Vas je torej že takrat ilustracija močneje nagovorila?
Najbrž. Že kot otrok, še pred šolskimi leti, sem vedno rada risala, kaj smo se igrali na dvorišču in kaj smo delali. Želja po ilustriranju, pripovedovanju na tak način je bila v meni.

Konec septembra so v Slovenskem etnografskem muzeju pripravili razstavo Upodobljevalke domišljije - Slikarke, ilustratorke, kjer so se posvetili kontinuiteti ženske likovne ustvarjalnosti na tem področju. Ali se ilustracija, ki nastaja pod ženskimi prsti, razlikuje od stvaritev, pod katere se podpisujejo ilustratorji?
Do nedavnega sem mislila, da ta razlika obstaja. Ko pa zdaj opazujem naše mlade ilustratorje, bi rekla, da imajo morda oboji ilustratorji več humornosti in zamaha, lirike pa je zelo malo. Vse te stvari se namreč v sodobni ilustraciji tako prepletajo, da se tega že skoraj ne da več ločevati. Kot lirično lahko označim svojo generacijo, pa tudi Čopič je bil v svojih ilustracijah lirik, torej tega ni zaslediti le pri ženskah. Kot že rečeno, pa se danes te razlike še bolj mešajo in zabrisujejo.

Maja Kač