Daljnega leta 1657 je britanski literat John Evelyn v svoj dnevnik zapisal povzetek pogovora, ki ga je imel z inteligentno, izobraženo Nemko, z elegantno oblečeno damo, ki je med drugim zanj igrala na čembalo. Zapiše tudi, da je imela "izjemno gosto brado in brke", da so "iz sredine njenega nosu rasli dolgi kodri las, natančno tako kot pri psu".

Muzej Wellcome Collection v Londonu je zdaj odkupil portret te ženske, Barbare van Beck, ki je nastal nekaj let pred srečanjem iz zgornjega odstavka. Neznani umetnik jo je upodobil na podoben način kot pozneje John Evelyn z besedami: na sliki je dostojanstvena ženska v čudoviti in očitno dragi obleki ter s pentljami na dekolteju in v laseh. "Ne vemo, kdo je naslikal portret, kdaj je bil naslikan in za koga, a njegovo bistvo je Barbarino dostojanstvo," je za The Guardian komentirala Angela McShane iz muzeja Wellcome. "To je čudovito izdelana slika za visoke kroge. Portretiranka ni upodobljena kot spaka, kot bi jo najbrž poimenovala viktorijanska družba, ampak kot ženska z izjemno prezenco, in to v času, ko so nanjo verjetno gledali kot na čudo narave."

"Prav ničesar senzacionalističnega ni na njeni globoko izrezani obleki, čeprav se nam na prvi pogled morda zdi drugače. Oblečena je po zadnji modi svojega časa in v očeh njenih sodobnikov je bilo to najbrž popolnoma jasno."

Obstaja še en britanski literat, Evelynov sodobnik in prijatelj, ki prav tako piše o svojem srečanju z bradato žensko; njune poti so se leta 1668 križale v Londonu. Nekateri zgodovinarji sklepajo, da je to ista ženska, čeprav iz njegovega pisanja ne potegnemo nujno takih sklepov. Samuel Pepys sogovornico namreč opiše kot "drobno, neizrazito žensko, Danko, ki ji je ime Ursula Dyan in ima približno 40 let, njen glas je dekliški, gostejše brade pa nisem videl niti pri moških - črna je in raskava".

A vrnimo se k Evelynovi zgodbi. Tisti večer, ko je po naključju spoznal Barbaro, so ga prijatelji pravzaprav odvlekli gledat nastop turškega vrvohodca. Izkazalo se je, da jo je videl že 20 let prej, ko je imela šele osem let, a so jo njeni starši že razkazovali kot razstavni eksponat.

Barbara Ursler se je leta 1629 rodila v bližini Augsburga na Bavarskem. V družini je bilo več otrok, a Barbara je bila edina z nenavadnim zdravstvenim stanjem. Starši so jo razkazovali v potujočih cirkusih, a so kljub temu poskrbeli tudi za dekličino izobrazbo. Takrat, ko je z njo govoril Evelyn, je prepotovala že velik del Evrope in govorila več jezikov. Poročena je bila z Nizozemcem, Michaelom van Beckom; rodila se jima je hčerka, ki "ni bila dlakava, tako kot ni bil dlakav nihče v Barbarini družini".

Evelyn jo je v svojem dnevniku primerjal z islandskim psom, kar je bila takrat moderna pasma salonskega psička. "Njene obrvi so bile počesane navzgor, njeno čelo pa tako gosto in enakomerno poraščeno kot pri drugih ženskah glava, ampak lepo urejeno. Iz vsakega ušesa sta se vila dva dolga kodra ... preostanek njenega telesa ni bil tako zelo dlakav ... bila je zelo lepo oblikovana in lepo je igrala na čembalo." Ta povzetek srečanja je po besedah McShanove zanimiv. "Očitno sta se pogovarjala in ni samo strmel vanjo. Vse skupaj nima pridiha cenene atrakcije. To je bila elegantna zabava za aristokrate."

Strokovnjaki muzeja so na podlagi portreta s precejšnjo mero gotovosti diagnosticirali redko prirojeno bolezen endokrinega sistema, hipertrihozo oziroma Ambrasov sindrom (ime ima po gradu Ambras v Innsbrucku, kjer je Ferdinand II. odprl slavni kabinet čudes, v katerem je razstavljal tudi portrete ljudi z redkimi boleznimi).

"O Barbarinem življenju po tem srečanju v Londonu ne vemo ničesar," je za omenjeni časopis še povedala zgodovinarka. "Izgine iz zgodovine. Ni razloga, da ne bi mislili, da ni dočakala povprečne življenjske dobe. Če si v tistih časih preživel prvih deset let, je bilo zelo verjetno, da boš živel do šestdesetega ... Verjetno v kakih arhivih obstajajo še kaki zapisi o njej - to je projekt, ki se ga še mora kdo lotiti."