Komisar postavitve, v Parizu delujoči slikar Vladimir Veličković, in kipar Mrdjan Bajić sta v Benetke pripeljala štiri velike skulpture, ki sledijo avantgardistični estetiki, ter slikarske izdelke in risbe, ki pojasnjujejo zaledje nastanka skulptur. Razstava PROJECT RESET je tridelna; Yugomuzej, Backup in Reset so projekti, ki so v različnih časovnih obdobjih polpretekle zgodovine nastali kot odziv Mrdjana Bajića na razmere, v katerih je živel in ustvarjal.

Večina umetnikov, ki razstavljajo na beneškem bienalu, se predstavlja z deli, ki so jih izdelali posebej za to razstavo. Vi se predstavljate tudi z nekaj starejšimi deli. Zakaj?
S starejšimi deli sem hotel prikazati zgodovino, ki je bila pred novimi, posebej za beneški bienale narejenimi skulpturami. Hotel sem samega sebe predstaviti kot posameznika, ki je ohranjal svojo individualnost tudi v trenutku, ko se je zdelo, kot da so v Srbiji izrazi nacionalne identitete popolnoma zadušili posameznikovo osebnost.

Ste ponosni, da ste prvi umetnik, ki v Benetkah predstavlja novo srbsko državo?
Seveda sem ponosen. To je seveda tudi velika odgovornost. Vsak umetnik, ki vstopi kot razstavljavec v nacionalni paviljon, je pod velikim pritiskom. Še bolj, če prihajaš iz Srbije, države, v kateri se je v zadnjem času tako veliko zgodilo. Vendar sem to odgovornost prevzel in z razstavo sem hotel pokazati ta naš novi začetek. Hotel sem sporočiti, da moramo sprejeti realnost, kakršna je; tudi če je boleča. In v tej realnosti moramo začeti znova.

Kot umetnik ste dejavni že več desetletij in v tem obdobju je vaša umetnost nastajala v dialogu z različnimi družbenopolitičnimi konstelacijami (Titova Jugoslavija, demokratična Francija, Miloševićeva Srbija …). Bi lahko dejali, da je kateri od teh režimov najbolj odločilno zaznamoval vašo umetnost?
Na neki način so me zaznamovali vsi ti sistemi. Vendar pa sem vplive nekaterih režimov sam zavestno močneje vključeval v svoje delo. Ko sem na primer živel v pred mednarodno skupnostjo zaprti Srbiji, v kateri smo nenehno čutili pritisk in katere ljudje so se bojevali v vojni, smo se skupaj s prijatelji skušali upirati režimu. Zato se je tedaj politika očitneje in močneje odražala v mojem delu. Ravno zaradi teh razmer sem naredil projekt Yugomuseum, ki sem ga razvijal več let.

Oblikovno vaša umetnost izraža vplive stare avantgardne tradicije iz prve polovice 20. stoletja. Katera usmeritev znotraj te avantgarde vam je najbližje in jo je mogoče odkriti v vašem delu?
Predvsem ruski konstruktivizem. Sicer pa je moja umetnost kombinacija različnih slogov, ki se ji pridružuje še moja osebna strast do kombiniranja zelo raznorodnih prvin. Sorodnost z ruskim konstruktivizmom je morda tudi posledica tega, da je mogoče najti podobnosti v družbenih okoliščinah, v katerih so ustvarjali ruski umetniki in jaz. Prav ruski konstruktivizem nas je naučil, da umetnost ne more spremeniti realnosti; a kljub temu so takratni umetniki in mi ohranili upanje in oboji smo vztrajali pri tej utopični ideji, da morda vendar velja poskusiti. To je bila pravzaprav osebna nujnost, ki nam je dajala upanje.

Znani ste kot umetnik, ki odkrito govori o politiki. Ali torej verjamete v politično angažirano umetnost? Lahko umetnost kaj spremeni?
Mislim, da ima vsakdo kot oseba, ki živi v določenih političnih razmerah, obveznosti do družbe; še posebej če gre za umetnika. To ne pomeni, da si obvezan k izdelavi tako imenovanih pamfletnih umetniških del, kakršna sicer jaz sam večkrat ustvarjam. Za takšno umetnost sem se odločal predvsem takrat, ko sem mislil, da je nujno potrebna. Prepričan pa sem, da se moramo kot udeleženci v družbenih procesih na nekatere od teh procesov tudi odzvati. Moramo poskusiti izpostaviti napake, moramo poskusiti vplivati na razvoj družbe v pravilni smeri.

Če se spomnimo na mednarodno izolacijo Srbije pod Miloševićem, ki je od sveta odrezala tudi umetnike. Je morda ta prekinitev stikov med srbskimi umetniki in svetovnimi smermi v umetnosti trajno škodovala srbski sodobni umetnosti?
Ne vem. Tudi sam sem bil v tej situaciji, vendar se te odrezanosti nisem zavedal. Kot profesor na likovni umetnosti vem, da ima mlada generacija, ki uporablja svetovni splet, veliko stikov s tujino, zato odnos z "zunanjostjo" verjetno doživlja drugače. Meni je ta odrezanost od sveta ostala nevidna. Izoliranost ti tudi ponuja možnost bolj umirjenega razmišljanja. Imaš več časa za razmišljanje in razvijanje idej.

Kaj lahko rečete o trenutnem stanju v umetnosti v Srbiji. Bi lahko rekli, da srbska umetnost trenutno cveti?
Zagotovo. Obstaja nekaj zelo mladih umetnikov, ki ustvarjajo zelo zanimiva dela.

Naslednji teden boste v intervjuju s kuratorko Majo Čirić lahko izvedeli več o srbski sodobni umetnosti.
Polona Balantič