Časi, ko je bil vid med najbolj cenjenimi čutili (čeprav bi kaj podobnega lahko trdili tudi za današnje dni), sodijo v obdobje renesanse in seveda baroka. Tega si brez pretiravanja, nabuhnjenosti in množice pozlat ni mogoče niti predstavljati; vsemu temu blišču ob bok pa so v baroku postavili še prefinjeno izdelane zlate predmete.
Tako renesančni kot tudi baročni zlatarski izdelki izkazujejo veliko domiselnost in razvit smisel za obliko(vanje), predmeti pa v veliki meri niso imeli uporabnega namena, temveč so služili predvsem zadovoljitvi estetskega čuta - in občudovanju. Na gradu Eggenberg v Gradcu bodo 6. maja odprli razstavo z naslovom Biseri: Mojstrovine zlatarstva iz madridske zbirke Thyssen-Bornemisza. Razstava zaobjema 30 del, na ogled pa do konca oktobra. Gre za umetnine oziroma dragocene razstavne kose, s katerimi je vzplamtel bleščeč kapital evropske kulture zbiranja.

Zlatarstvo - bankirstvo - oderuštvo
Zlatarji renesanse in baroka so zlato oblikovali s pomočjo rafinirane rokodelske tehnike, ki je zelo očitna pri školjčnih pokalih. Zlatarji so se takrat povezovali v cehovska združenja (razširila so se predvsem v srednjem veku), ki so bila zaradi tega, ker so bila pogosto najbogatejša v mestu, tudi najpomembnejša, pa tudi oderuška. Zlatarji so bili bolj kot ne edini, ki so imeli v rokah premoženje s stalno vrednostjo, poleg tega pa so someščanom lahko nudili varno hrambo njihovih vrednosti. V veliki meri so se srednjeveški zlatarji obnašali kot bankirji.

Nemška in italijanska veja
Zlatarska umetnost je mestom, kjer se je razmahnila, prinesla veliko slavo (in bogastvo); v Nemčiji so ključno vlogo pri umetniškem zlatarskem ustvarjanju imele delavnice južnonemških kulturnih metropol Nürnberga in Augsburga - od tod izhaja tudi t. i. augsburški sijaj, ki naj bi obdajal mesto -, medtem ko se je italijansko renesančno zlatarstvo razvilo predvsem v Firencah.

Na slavnem mostu Ponte Vecchio so med drugimi trgovinicami zrasle tudi zlatarne, danes pa na vsaki strani mostu stoji kip Bennvenutta Cellinija, ki je v renesančnih Firencah veljal za enega izmed najboljših rokodelcev. "Največji zlatar, za katerega je svet kdaj koli slišal," je občudujoče o njem vzkliknil še en renesančni genij, Michelangelo. Cellini, sicer tudi kipar, slikar in pisatelj, je s svojim dletom (ali pač materialu primernim orodjem) delal 'čuda', kar je tudi sam velikodušno priznaval širnemu svetu.

Kupe, ki so lahko tudi glavnožci
Umetnost oblikovanja zlata se je od 14. stoletja (začetka renesanse) naprej nagibalo k združevanju bogate dekoracije s sofisticiranim delom mojstra. Poseben užitek so zlatarski obrtniki našli v mešanju eksotičnega s čudaškim, o čemer pričajo takrat zelo popularne kupe, ki spominjajo na male glavonožce. Izdelke izpod rok človeka so radi primerjali z 'izdelki' narave; v predstavah takratne družbe so namreč umetnine odražale raznolikost univerzuma. In kot že rečeno, so ključno vlogo igrale delavnice Augsburga in Nürnberga, zlatarji iz Fuggerja pa so popolnoma osupnili evropske dvore, ki so brez oklevanja posegli po zlatih izdelkih, nastalih v obdobju med visoko renesanso in poznim barokom.

V spodnji galeriji si lahko ogledate dela iz zbirke Thyssen-Bornemisz in nekatera izdelke, ki v Gradcu ne bodo na ogled, so pa del stalne zbirke Umetnostnozgodovinskega muzeja na Dunaju.