Ben Ormenese, B.N., 2003, mešana tehnika na lesu. Foto: Mestna galerija Ljubljana
Ben Ormenese, B.N., 2003, mešana tehnika na lesu. Foto: Mestna galerija Ljubljana
Jorrit Tornquist
Jorrit Tornquist, Četvero cvetnih listov, 1995/96, akril na platnu Foto: Mestna galerija Ljubljana
Razstava znanost kot umetnost

Pod naslovom Znanost kot umetnost so v galeriji odprli razstavo dveh predstavnikov konkretne oziroma minimalistične umetnosti. Dela kinetičnega umetnika Benita Ormenese temeljijo na vizualni percepciji, platna pa zaznamuje dinamični geometrizem ter vanje vneseni tridimenzionalni poudarki.

Iz njih pogosto izžareva neka skrivnostnost, saj je pogled nanje lahko varljiv. Ta učinek daje gibljiva površna slike, ki spodbuja gledalca, da si jih ogleda iz različnih zornih kotov. Ormenese, ki se je leta 1930 rodil v Pordenonu, se je najprej posvetil študiju arhitekture, kasneje pa se je začel po selitvi v Milano ukvarjati s slikarstvom.

Strukture z barvnim minimalizom
Začetek 60. let je bila njegova umetnost v znamenju vnašanja prosojnih barv v sicer pretežno temna platna, ki so tako vse bolj svetlela, konec 60. let pa postala tudi olja za raziskovanje vprašanj vizualne percepcije. Konec naslednjega desetletja ga je vse bolj pritegnilo oblikovanje lesa, kar je pripeljalo do nastanka lesenih, v osnovi abstraktnih, arhitekturno navdihnjenih kipov, ki jih je izdelal v 80. in 90. letih. V zadnjem desetletju pa je postal njegov opus bogatejši za nove "lamelne strukture", slike, katerih skupna lastnost je minimalistična raba barv. Večinoma uporablja črno in belo, ti pa nato kombinira z maloštevilnimi drugimi barvami.

Barva je filozofija življenja
Leta 1938 v Gradcu rojenega Jorrita Tornquista že 40 let zaposluje proučevanje barv in vizualne percepcije. Barv se loteva iz povsem znanstvenega izhodišča, ki temelji na poizkusih njihove gostote, čistosti ter analizah komplementarnosti. Dognanja so nato privedla do razvoja lastne teorije o barvi, ki temelji na postavki, da je barva filozofija življenja.

Strukturalno-kromatska značilnost, ki jo ima barva na naše čute, povezuje znanstvene in mentalne elemente umetnikovega dela. Njegove podobe asimilirajo vprašanje barve s fenomenom svetlobe, kar je umetniku uspelo z uporabo različnih vprašanj – od temper in olja, do papirja, blazinic ter lesa, s pomočjo katerih oblikuje tridimenzionalne objekte.

Razstava znanost kot umetnost