Že instalacija, ki je Anyi Gallaccio prinesla nominacijo za nagrado Turner, se je ukvarjala s problemom varstva dreves. Foto:
Že instalacija, ki je Anyi Gallaccio prinesla nominacijo za nagrado Turner, se je ukvarjala s problemom varstva dreves. Foto:
Anya Gallaccio
Anya Gallaccio je ena najbolj prepoznavnih britanskih sodobnih umetnic.
Ovca Damiena Hirsta

Osrednji eksponat samostojne razstave škotske umetnice - leta 2003 je bila tudi med nominiranci za Turnerjevo nagrado - v galeriji Sculpture Centre v New Yorku je poškodovano češnjevo drevo, ki so mu gradbeni delavci po nesreči odsekali korenine. Drevo so delavci pod nadzorom umetnice razsekali, v prostorih, posvečenih umetnosti, pa so ga z zakovicami ponovno sestavili.



Soočenje z delom narave
Razkosano in ponovno sestavljeno drevo, katerega zadnji dan življenja – če lahko vegetiranje v galerijskem prostoru sploh imenujemo življenje – je že dokončno zapisan (razstava se konča 3. aprila), nas opominja tudi na vzvišen odnos sodobnega človeka do narave. Izsekavanje gozdov, genetska manipulacija z naravnimi vrstami, onesnaževanje … Vsemogočni smo, ko se oboroženi z orodjem spravimo na naravo. Šele ko se sami "iz oči iz oči" soočimo z veličastjem narave, ostrmimo in se (morda) zamislimo. A priložnosti za tiho kontemplacijo ob srečanju z otroci Flore in Favne ni veliko. Ene od seans se lahko udeležite v New Yorku.

Drevo svetega Sebastjana
Tudi uporaba jeklenih zakovic, ki preprečujejo razpad drevesa, ni naključna. Jeklo – ob bežnem pogledu na drevo izgleda kot žeblji, zapičeni v rastlino – prizor postavi ob bok likovnim upodobitvam trpljenja svetega Sebastijana. Legenda pravi, da je sveti Sebastijan v času Dioklecijanovega preganjanja prvih kristjanov slednje obiskoval v zaporih, kjer jim je trpljenje poskušal olajšati s svežo hrano, vodo in oblačili. Kmalu se mu ni godilo bolje kot revežem, ki jih je ob udobno življenje spravila goreča vera v krščanskega boga. Svetega Sebastijana so privezali ob drevo, ga obstrelili s puščicami in pustili umreti. Tako kot sodobni ljudje drevesa, »obstreljena« s kislim dežjem in ovita v onesnažen zrak, pustimo umirati.

"Svetost prizora" osamljenega drevesa v galeriji še stopnjuje postavitev eksponata pred niz petih oken, skozi katera se ob sončnem vremenu usipajo sončni žarki nizkega zimskega sonca, ki drevo zavijejo v fantazijsko meglico.

Katarza ob drevesu
Morda Anya Gallaccio tokrat zares ni dokazovala svojega umetniškega talenta, izpolnila pa je nalogo, ki jo je umetnikom – govoril je sicer o literatih – pripisal že Aristotel. Gledalca je treba pretresti in ga pripraviti do razmišljanja o videnem. Doživeti mora katarzo. In slednjo bodo ob pogledu na zadnje delo umetnice - zaslovela je s skulpturami in inštalacijami kratke življenjske dobe, ki prek vnosa cvetlic, trave, sadja ali ledu v umetniške ambiente nudijo izhodišče za razpravo o ciklih transformacije in degeneracije – doživeli vsaj nekateri obiskovalci galerije na Long islandu.