Ste se kdaj vprašali, zakaj je Disney svojo Trnuljčico in Pepelko oblekel v modro večerno obleko? In zakaj danes vsi mislijo, da je barva za 'punčke' roza; ali pa vsaj rdeča? To je le še en dokaz za to, da je asociiranje ženskega spola z rdečo barvo družbeni konstrukt. Kot v tekstu k razstavi Rdeča: Barva spola v videoizsekih piše kuratorka te razstave in tudi videastka Evelin Stermitz, je vse do štiridesetih let prejšnjega stoletja veljalo, da je prava barva za dečka rdeča, za deklico pa modra. V članku What's Wrong with Cinderella? (Kaj je narobe s pepelko?) Peggy Orenstein pojasnjuje: "Ko so v teorijo o vzgoji otrok na začetku 20. stoletja prvič vnesli temo barv, je veljalo, da je rožnata oziroma nekoliko zamolkla rdeča barva bolj možata. Modra, ki naj bi spominjala na devico Marijo, na stanovitnost in zvestobo, pa je veljala za simbol rahločutnosti. Zakaj in kdaj natančno se je to spremenilo, ni povsem jasno, vendar pa je iz ankete s konca tridesetih let razvidno, da je večina staršev še vedno upoštevala to logiko povezovanja barv in spolov." S temo spola in barv, natančneje s povezovanjem rdeče barve z ženskim spolom in s pogledom žensk samih na rdečo barvo se ukvarja že omenjena razstava, ki je na ogled v galeriji Photon.
Izrabiti rdečo barvo v svojo korist
Uporaba rdeče barve v videih na razstavi je zelo raznolika. Čeprav Stermitzova poudarja rdečo barvo v kontekstu razstave kot 'gendered' barvo, torej kot barvo, katere pomen je družbeno določen, pa jo nekatere avtorice uporabljajo vsaj na videz neodvisno od dejstva, da so ženske. Uporabljajo jo predvsem kot močno barvo, ki je skozi zgodovino pogosto konotirala vojaško in politično moč, in tako v bistvu v svojo korist spreobrnjeno stereotipiziranje ženske kot 'rožnatega (rdečega) bitja'. Ob tem velja omeniti aktivistke iz švedske radikalne feministične stranke Feministična iniciativa in iz ameriške skupine Code Pink: Women for Peace, ki so za svoj simbol prevzele prav rdečo barvo in tako tisto, kar naj bi bilo simbol ženske šibkosti in nestanovitnosti ter grešnosti naredijo za simbol svoje moči.
Tako na primer ena izmed 'mecenk' slovenske feministične umetnosti Duba Sambolec rdečo barvo uporabi le kot 'upovedovalno sredstvo' s katerim izpostavi, osredišči enostavno in ponavljajoče se pisano sporočilo, s katerim želi poudariti nujnost odprave vseh margin in nujnost sprejemanja mnenja, da smo vsi v središču človečnosti. Ana Grobler se v iskrivem in skoraj dekliško frivolnem animiranem videu sooči z abotnostjo oglasov za higienske vložke, ki žensko predstavljajo kot obsedeno s čistočo, kot tisto, ki pravzaprav želi zanikati 'rdečo umazanijo', skrbno prekrito z mehko blazinico. Iris Selke z videom Ophelia vstopi v klasični dramski diskurz o spolnosti, ženski moči in končni pogubi, prav tako pa še nekaj avtoric namiguje na spolnost, na 'dehteče' mlado žensko meso in njegov poznejši razpad. Še najbolj konvencionalno nastopi Evelin Stermitz, ki v videu Red Velvet (Rdeči žamet) v abstrahirani podobi rdečega žameta namiguje na reduciranje ženskosti na njeno seksualnost.
Na razstavi so na ogled videi Barbare Agreste, Ane Grobler, Michelle Handelman, Kike Nicolela, Suzy Okamoto, Dube Sambolec, Iris Selke in Evelin Stermitz. Stermitzova je videe izbrala na spletnem portalu feministične videoumetnosti Art.Fem.TV.
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje