In ne premore niti trohice karizme. Je njegovo govoričenje o "želji, da bi Američani ponoči mirno spali", vedno maskiralo le golo, makiavelistično slo po moči? Je bilo seme za groteskno različico republikanstva, ki jo pooseblja Donald Trump, zasejano ravno s Cheneyjem?

Morda se odgovoru na vprašanje o globlji resnici najzloglasnejšega ameriškega podpredsednika v zgodovini še najbolj približamo že na začetku, ko (razmeroma) mlad pripravnik Cheney svojega mentorja in vzornika, Donalda Rumsfelda, z iskreno zavzetostjo vpraša: "Kaj torej verjamemo?" Pojasnila sicer ne dobi, si pa Rummy komajda opomore od krohota.

Adam McKay je že s prejšnjim celovečercem dokazal, da zna ezoterične, kompleksne koncepte poenostaviti na luciden in zabaven način: Velika poteza (The Big Short) je bila resnična zgodba o skupinici mož, ki so znali predvideti kolaps nepremičninskega trga in se z njim finančno okoristiti. Mož iz ozadja ubere podobno eklektičen pristop, a z dodanim izzivom, da gre tokrat za vsem znane osebnosti, od Colina Powlla in Condoleezze Rice pa do slavnega tandema Bush-Cheney.

Čeprav se zdi, da se McKay ne more čisto odločiti med tonom grenke satire in pravičniškega ogorčenja, je Mož iz ozadja nedvomno jezen film. V manjši meri politična tirada in v večji karakterna študija, kategorična obsodba političnega zlikovca, ki mu bo zgodovina pripisala odgovornost za stotine tisočev izgubljenih človeških življenj, človeka, ki je državo milimeter za milimetrom zmanipuliral v nelegitimno vojno. McKay je radodaren z biografskimi podatki in detajli zakulisnih mahinacij, čeprav se do informacij "o enem najskrivnostnejših državnikov vseh časov", kot sam priznava v uvodnem nagovoru, ni bilo lahko dokopati. ("Smo se pa klinčevo potrudili.")

A Cheney pod črto ostaja nedoumljiv, nikoli zares uzrt ali razčlenjen: sami se lahko odločite, ali je to dokaz uspešnosti njegove politične strategije ali pa zgolj tega, da protagonistovi notranji mehanizmi navadnim smrtnikom niti ne morejo biti razumljivi. Nedoumljivost je, če jo razumemo tako, tudi največji adut Balove vloge: čeprav se v podpredsednika prelevi popolnoma organsko, gledalca nikoli zares ne povabi v svojo intimo, v svoj proces odločanja in političnih potez.

To seveda ne pomeni, da nikoli ne uzremo "človeške" plati Dicka Cheneyja - očitno je, da je v mladih letih njegova gonilna sila strah pred tem, da bi razočaral svojo ambiciozno ženo Lynne (Amy Adams), ljubezen in nežnost pa izkazuje tudi svojima hčerkama Elizabeth (Lily Rabe) in Mary (Alison Pill). Vseeno pa McKay ne pestuje sentimentalnih utvar: ko se na tehtnici znajde javna podpora Maryjini poroki z žensko na eni strani in politične ambicije na drugi, Cheney brez oklevanja zavzame partijsko linijo nasprotovanja istospolnim zakonom. Scenarij nikoli zares ne počloveči portretiranca do te mere, da bi do njega začutili empatijo: McKayev pristop je bolj podoben žužkoslovcu, ki radovedno dreza v svoj primerek v terariju in ga skuša klasificirati.

Malo stvari je, ki bi jih člani Akademije cenili tako brezpogojno, kot so telesne preobrazbe igralcev. In Christian Bale, ki sicer oskarja že ima (a "samo" za stransko vlogo), je njihovo igro pripravljen igrati. Z zajetno kilažo (za film je pridobil 20 kilogramov), pobeljenimi lasmi in glasom, spuščenim v nižave Viteza teme, je v oskarjevskem ringu vrgel rokavico zobni protezi in pevskim akrobacijam Ramija Maleka.

Vedno zanesljiva Amy Adams je tudi tokrat odlična v netipični variaciji vloge "zveste žene". Lynne Cheney je utelešenje lady Macbeth - ambiciozna strateginja, ki razume, da se kot ženska v politiki ne bo mogla povzpeti na sam vrh, zato vso svojo energijo preusmeri v moževo kampanjo. (Njen lik je veliko zanimivejši kot denimo prototip svetniške žene, ki doleti Claire Foy v Prvem človeku.)

Mož iz ozadja je pregled celotne Cheneyjeve politične kariere, ki se je - po prepitih, neambicioznih mladih letih - začela s pripravništvom pri Donaldu Rumsfeldu v času Nixonove administracije. Rummy (Steve Carrell), kot so ga klicali, pri Nixonu ni bil najbolje zapisan in posledično odrinjen od korita, kar pa se mu je na koncu obrestovalo: po Watergatu sta bila Rumsfeld in Cheney v peščici republikancev, ki jih afera ni umazala.

Odrivno desko za svojo kariero je Cheney znal izkoristiti: pred podpredsedniškim mandatom je bil več kot desetletje edini zastopnik Wyominga v predstavniškem domu kongresa. V tem času so se njegove poti pogosto križale z ljudmi, ki bodo v poznejših desetletjih ključne osebnosti politične krajine: mladi Antonin Scalia, Roger Ailes, Karl Rove in drugi se pojavijo kot akterji s svojimi lastnimi agendami, kot znanilci korupcije, ki počasi razkraja ameriški politični establišment.

Zaradi bizarnega mandata Donalda Trumpa so se Američani na leta Georgea W. Busha začeli ozirati kot na "dobre stare čase", na predsednika pa kot na neškodljivega, dobronamernega tepčka, ki je skušal samo narediti vtis na svojega očeta. Mož iz ozadja v resnici Bushu mlajšemu (Sam Rockwell) pripisuje točno tak omejen domet, a si vsaj ne zatiska oči pred tem, kako zlovešča in dolgoročno škodljiva je bila njegova administracija.

Cheney - v nasprotju s Trumpom - pač ni bil državnik, ki bi se zatekal k verbalni diareji ali se odkrito požvižgal na zakone in ustavo. Znal je manevrirati s sistemom in birokracijo ter ju upogibati v imenu svojih ambicij. Američane je (tudi s pomočjo najetih medijskih strategov in publicistov) prepričal, da je nujno napasti državo, ki ni bila kriva za 11. september, z novačenjem podpore v ZN-u pa je pomagal polagati tudi temeljne kamne za poznejši vzpon IS-ja. (Roko na srce, McKay niti demokratov ne odveže krivde, saj vključi tudi kratek posnetek Hillary Clinton, ki svari pred iraškim orožjem za množično uničenje.) Prizori uničenja v Iraku in bombnega napada na londonski podzemni železnici, podloženi s klasično glasbo, so v ostrem kontrastu s prizori družinskega življenja Cheneyjevih.

Med manj posrečenimi prijemi je preboj četrtega zidu v sklepnem prizoru, ki skuša preveč didaktično podčrtati poanto celotnega filma ("Vedeli ste, kakšen sem, pa ste me vseeno izbrali"), obenem pa bolj kot na Hišo iz kart spominja na bizarno apologijo Kevina Spaceyja v maniri Hiše iz kart.

Nobenega dvoma ni o tem, da McKay svojega portretiranca sovraži: na muho vzame Cheneyjevo vpeljavo davčnih olajšav za najbogatejše, brezbrižnost do globalnega segrevanja in udinjanje korporativnim interesom. (Ne more se upreti niti incidentu, v katerem je Cheney obstrelil lovskega kolega, za kar se je na koncu morala opravičiti žrtev.) Seveda pa samo jeza še ni dovolj za res dober film: težko se znebimo občutka, da daje avtor ostrim bodicam in didaktični noti prednost pred trdno dramaturško strukturo.

Ocena: 4; piše Ana Jurc