Po Stonerju smo zdaj dobili še prevod njegovega poslednjega romana Avgust, prvič objavljenega leta 1973 in edinega, ki mu je za časa življenja prinesel vsaj malo prepoznavnosti.

V zadnji dekadi Williamsa ponatiskujejo in odkrivajo po celem svetu. Prav produktiven ta univerzitetni profesor iz Denverja ni bil; če odštejemo prvo knjigo, ki jo je štel za vajensko in je ni priznaval za pravšnjo, ostanejo trije romani, ki so si tematsko popolnoma različni, a sorodni v pripovedni liniji. Vsi govorijo o mladih ljudeh, fazi iniciacije in ostrem rivalstvu v odraslem obdobju, ki ga dodatno začinijo kompleksna razmerja z ženskami, starši in otroki. Da se njihova življenja sklenejo z občutkom razočaranja, je jasno samo po sebi.

Avgust je vendarle poseben v njegovem opusu, kot ameriški avtor se je pred tem ukvarjal izključno z ameriškimi temami (prostranstva Divjega zahoda 19. stoletja, univerzitetni svet), v Avgustu pa popisuje življenje prvega rimskega cesarja Gaja Oktavijana, naslednika Julija Cezarja, ki ga je posinovil in še v njegovih najstniških letih postavil za vladarja Rima. Pod Oktavijanom oz. Avgustom bo Rim preživljal dolgo obdobje miru, predvsem pa obdobje sorazmerne notranje konsolidacije, čeprav roman ne pušča nobenega dvoma, da so bile spletke in notranji boji za vpliv in oblast permanentni.

Avgust je zgodovinski roman oziroma zgodovinska fikcija, in v tem (pod)žanru ameriški avtorji briljirajo, pa naj gre za "biografiranje" ameriških predsednikov (npr. Lincoln Gora Vidala) ali njihovih morilcev (npr. The Judges of the Secret Court Davida Stractona). Williams ne biografira le Avgusta, temveč celotno rimsko politično nomenklaturo v času po umoru Julija Cezarja; to je obenem roman o Rimu in "delanju politike," odločevalskih strategijah na prelomni točki med državo in cesarstvom, o aroganci in zaletavosti Marka Antonija, Cicerovem cinizmu, manipulacijah in kalkulacijah, senatni zaščiti Cezarjevih morilcev in onemogočanju ljudske volje. O spletkah, izdajstvih in političnih zavezništvih se plastično izraža Salvidien, Oktavijanov mladostni prijatelj, ki na neki točki niza dejstva: "Decim je eden ob morilcev Cezarja. Oktavijan mu gre naproti. Kasij je eden od morilcev, Oktavijan se strinja, da ne bo nasprotoval njegovi izvolitvi za ljudskega tribuna. Mark Antonij je bil Cezarjev prijatelj, Oktavijan mu zdaj nasprotuje. Cicero se javno veseli umora, Oktavijan je z njim sklenil zavezništvo."

Najizvirnejša Williamsova poteza je nesporno odločitev za epistolarno obliko. Roman je strukturiran kot serija pisem, spominov, posvečenih pesmi, dnevniških zapiskov, konzularnih ukazov in klevet, ki jih pišejo Avgustovi zavezniki in sovražniki. Vsi ti bolj ali manj intimni zapisi so zunanji opazovalci Avgustovega življenja, protagonista dolgo časa ne slišimo v prvi osebi. Prav zato je trenutek, ko v sklepnem delu, tik pred smrtjo, Avgust spregovori sam, tako impresiven in čustveno intenziven; v tem delu je roman enako melanholičen kot sklepni del Stonerja; ko Avgust ostane sam, brez prijateljev in zaveznikov, ki so pomrli, ostanejo le spomini na radostno mladost, in čeprav je rimski imperij popeljal na pota slave, so občutki razočaranja in obžalovanja nespregledljivi. Če je Stoner roman o malem človeku in življenjskih razočaranjih, je Avgust enako krut do voditelja, ki si je na dolgi poti do potrtosti podredil svet.