Poleg ljubezni do literature, ki mu je bila položena v zibelko, se je v mladosti uspešno ukvarjal z atletiko in je bil večkratni jugoslovanski prvak in rekorder. Opus njegovih literarnih del in prevodov je tako obsežen, da jih ni mogoče vseh omeniti. Za prvo pesniško zbirko Tat sanj (Snokradica) iz leta 1971 je prejel nagrado na Trebinjskih večerih poezije. Njegov literarni opus je dokončno dobil krila, ko se je na začetku devetdesetih let preselil v Ljubljano. Leta 1994 je prejel nagrado vilenica, leta 1999 pa je za pesniški prvenec v slovenščini Kraški narcis prejel Veronikino nagrado. Od tedaj ustvarja v slovenščini in je prejel številna slovenska in mednarodna literarna priznanja. Dom je našel v Tomaju in pred svojo hišo s prijateljem kiparjem Mirsadom Begićem postavil kip Srečku Kosovelu.

Najnovejši roman Življenje je srhljiva pravljica, ki z romanoma Duhovi hiše Heinricha Bölla in Pred zrcalom zaokrožuje neke vrste trilogijo, je Josip Osti pojasnil z daljšim podnaslovom: "Tritirni kalejdoskopsko-mozaični roman, v katerem se prepletajo moje zdravljenje po ugotovitvi neozdravljive rakaste bolezni konec leta 2014, mamin vojni dnevnik iz obleganega Sarajeva v letih 1992–1995 ter spomini, ki so se mi ob tem porajali kot ptiči Frančiška Asiškega." Roman v resnici poteka po tirih A, B, C. Pred nami se s precizno natančnostjo razgrinjajo zgodbe pisateljevega preteklega in sedanjega življenja ter življenja njegove matere. Včasih tako kalejdoskopsko, da moraš odložiti branje, da se ti ne zavrti pred očmi. Zakaj?

Dnevnik, ki mu ga je mati Veronika po pismih pošiljala iz obleganega Sarajeva, je preprost, a prav zaradi svoje preprostosti in faktografskih opisov življenja v vojni, ki je potekala le streljaj od nas, so veristični zapisi izjemno boleči in trpki. Njen boj za življenje, ki ji ga je lajšal pisateljev maček Širaz, v nekaterih segmentih spominja na podobo cankarjanske matere. Sobivanje jima daje moč preživeti krut vsakdan, drugo je upanje, želja videti znova svojega sina. Tudi v težkih trenutkih ne izgubi humorja, čeprav črnega, ko zapiše: "Samo 5. januarja je na Sarajevo padlo 1.330 granat. Tudi če bi bile lubenice, bi nam jih bilo preveč."

Vsi trije tiri se prepletajo: opisi bojev z boleznijo, vojna, otroštvo, poznejše življenje; pisateljeva moč in vztrajanje ter neizmerna povezanost z materjo. Avtor slika multikulturnost svoje mladosti, kulturno in politično življenje domovine, ki je, žal, rodila tudi bolne otroke. Na primer Karadžića, ki je bil v mlajših letih pesnik in Ostijev znanec. Avtor piše, da se je imel hkrati za pripadnika vseh narodnosti in da bi si kljub vsem norostim, ki so se pozneje dogajale, za rojstno mesto še enkrat izbral Sarajevo, mesto, kjer si je ob trku kultur pridobil zaklad neprecenljive vrednosti.

Dolg, berljiv roman Josipa Ostija Življenje je srhljiva pravljica, poln literarnih in polliterarnih zvrsti, je kot pletenica kruha različnih kultur in ljudi. Kolaž življenj, kjer se razprostirajo pokrajine in puščajo okus. Mirnost mornarja, ki pluje proti svojemu zalivu:

"Rad bi brez upanja in obupanja hkrati, z globokim notranjim mirom in veseljem, od zunaj celo neopaznim, pričakal trenutek konca. Sprijaznjen z usodo končnosti in nedokončanosti hkrati, s trenutkom, ko se ne bom spominjal, da ne diham več. Ko postane prostor čas, čas pa prostor in se neločljivo objameta ter hkrati izgineta. Ne očaran in ne odčaran. Pa tudi razočaran ne."

Iz oddaje S knjižnega trga.