... na primer za film Dežela senc iz 90. let, v ospredju katerega je tragična ljubezenska zgodba med pisateljem C. S. Lewisom, avtorjem znamenite Narnije, in pesnico Joy Davidman. Med drugim je napisal tudi scenarij za muzikal Nesrečniki iz leta 2012, ki je temeljil na istoimenskem romanu Victorja Hugoja.

Film Pod belimi pečinami v izvirniku nosi naslov Hope Gap, kar je ime dela pokrajine pod pečino, ki zaznamuje življenje likov v tem filmu, hkrati pa napoveduje tudi eno od glavnih tem, namreč upanje.

Osnova za nastanek filma je bil razpad zakona Nicholsonovih staršev – gre torej za osebno izpoved – ta razpad pa mu ni dal misliti le o pomenu zakona, temveč, kot namiguje naslov v izvirniku, tudi o veri in upanju. Vprašanje vere je bilo v ospredju že v prej omenjeni Deželi senc. Tam namreč smrt ljubljene osebe postavi pod vprašaj Lewisovo vero v božansko. V vlogi zakoncev, ki gresta po 29 letih skupnega življenja vsak svojo pot, nastopita vedno odlična Annette Bening in Bill Nighy.

Filmska pripoved je nepretenciozna in kot tako jo moramo tudi gledati. V zakonu nesrečen mož se v starosti odloči, da bo zapustil ženo in se preseli k novi ljubezni, njegova žena pa, čeprav je bila tudi ona v zakonu nesrečna, te odločitve ne more sprejeti. Nadaljnji potek zgodbe je žal preveč predvidljiv. Tu ni nikakršnih nepredvidenih obratov, film pretirano zaznamujeta sentimentalnost ter govor o obžalovanju, napačnih odločitvah, napačnem ravnanju. Mogoče celo zmoti, da sta v glavnih vlogah igralca, ki po navadi igrata povsem drugačne like, ti običajno premorejo več humorja in iskrivosti, in tako je še bolj očitno, kaj filmu manjka.

Pozitivna plat filma Pod belimi pečinami pa je poskus, kako bolj realistično pokazati reakcije ljudi na spremembe v življenju.

In res je to povsem korekten film o ločevanju starejšega para, ki pa je narejen vse preveč pravilno, da bi se globlje vtisnil v zavest gledalca. Vsekakor pa je dobrodošlo vsako delo, ki se osredotoča na staranje in na vprašanja, povezana z njim.

Iz oddaje Gremo v kino.