Saša Hribarja, ki je nepričakovano odšel 8. septembra, so se sopotniki spomnili v oddaji Tednik.

Če ne bi bilo Butnskale, morda ne bi bilo Radia Ga Ga. Morda. "Povabil me je na radio, niti nisva kaj dosti govorila o Butnskali. Vprašal me je, ali bi sodeloval, takrat je bil z njim Matej Rus, in sem poslušal, kako onadva to počneta, in sem rekel, da sta prima," se začetkov spominja soavtor Butnskale Emil Filipčič, sotvorec gaganja: "Pa sva začela redno po osem ur, kar je za današnje čase nepojmljivo. Naporno je bilo zdržati, ampak to je bila hkrati privlačnost za poslušalce, kajti zjutraj so prižgali radio pa so šli na tržnico, in ko so se vrnili domov, je oddaja še zmeraj trajala. Pa so odšli še kam in se vrnili in še zmeraj, non stop, brez premora, pa se potem verjetno domačega počutiš, kot da s(m)o pri tebi v sobi," razlaga v smehu. "Mešajo se mi slike; ko sva bila pri njem v Grosupljem, pa me je peljal naokrog, ko je dirkal z motorjem po gozdu, pa me je peljal kar z avtom po isti progi, pa kako sva se sploh spoznala. Veliko ljudi mi je reklo: Njega bom pa res pogrešal." Celo mesar je nekoč Filipčiču dejal, da se preizkuša v imitiranju. Opiše ga kot srčnega človeka, njegovo smrt pa kot veliko izgubo. "Tolikokrat sva se skupaj smejala, zdaj pa, resno. Vse, kar mi je prišlo na misel, je to, da bi si Sašo, ki je toliko časa zbiral sodelavce, mlade, nadarjene komedijante, ki so potem tudi naredili kariero, nastopali z njim na radiu, da bi si želel, da bi se to nadaljevalo, da bi ti sodelavci peljali oddajo naprej. Da ne bi umrl."

V enem od številnih intervjujev je Hribar priznal, da je, potem ko je nekaj let gagal sam, razmišljal tudi o koncu oddaje. Nato pa je spoznal Mastnaka. "Na začetku sva bila sama v studiu, ja, na začetku te moje poti je bilo zelo napeto, živčno. Ko se je prižgala rdeča lučka, sem kar glas izgubil," pojasni Jure Mastnak, ki je s Hribarjem sodeloval kar 23 let! "Najprej sem bil neki novinar Le Monda, potem so se pa začeli moji liki razvijati, od Franceta Bučarja, Zmaga Sagadina, takrat je bila priljubljena klubska košarka, pa Srečko Katanec, Miran Ališič, približno 40 likov." A treba je bilo osvojiti Saševo energijo: "On je bil kot zvezda, vsi drugi, najprej sem bil jaz en planet, potem je odkrival druge planete, in smo okoli njega krožili. Njegova gravitacijska sila nas je vse požrla. Za mano je prišla Jasna Kuljaj, potem Marjan Šarec, iz TLP-ja pa je s svojo močno gravitacijo potegnil še Godlerja in Artača." In kako sam doživlja to ekipo, ki je bila za nekatere zlata? "Takrat je bila res nekakšna zlata doba, čeprav vsaka oddaja Radia Ga Ga je vrhunec zase." O tem, kaj vse je bil Sašo zanj, kaj vse mu je dal na tej poti, pa začne naštevati: "Težko rečem samo kot imitator, samo kot satirik, kot učitelj, mentor, sorodna duša, težko najdem besede, da ne bom česa pozabil, ker bom rekel premalo!" In doda, da se Sašo tudi ni zavedal "kaj vse je dal tej hiši".

Sorodna novica "Sašo Hribar je bil in ostaja legenda RTV Slovenija"

"Midva sva se spoznala na eni predstavi, v kateri sva igrala, predstava ni bila bogve kaj, igrala je tudi Violeta Tomić, in mi je rekel: Bi prišel k nam? Ker jaz sem takrat že imitiral na TV Popru. In se je začelo najino sodelovanje, izjemno plodno." Še več, Marjan Šarec ga označi za najlepša leta: "Vsak petek na radiu, to je neponovljivo. Za vedno bom hvaležen, da mi je bilo to dano. Tudi, kaj mi je dal kot človeku. Vsaka oddaja seveda ni bila presežek, a to je čar improvizacije. Vedno sem rad delal v živo. Tukaj in zdaj. Ti trenutki s Sašem so bili res nepozabni. Posebna ekipa, posebna energija, nič ni bilo običajnega; smo bili kot otroci, ki se šolajo, rastejo, napredujejo, in on je rad gledal ta napredek." A današnji obrambni minister doda: "Seveda z mojim odhodom v politiko ni bil zadovoljen, ampak to izhaja iz tega, da ne priznava, ni priznaval avtoritet, politike." Čutil je, da ga ima rad, da je čustvo obojestransko, izpostavil njegovo skromnost, a tudi tisti drugi pol satirikov: "Zabavaš ljudi, ali z mikrofonom ali pred kamero, globoko v sebi pa je imel tudi dileme, težke dneve, težka razmišljanja. Ni bil vedno pri volji. Stvari so ga tudi motile, tudi bolele, predstavljam pa si, da v zadnjem času zlasti, ko se je angažiral za RTV. Z ekipo smo si enotni, da ga je to še najbolj peklilo. On je imel res veliko ljubezen do RTV Slovenija. In ta ljubezen ga je velikokrat bolela, kajti ni bilo tako, kot bi si želel; da bi bil RTV zavod, ki bi bil zgled. Njegova oddaja je bila out of the box, to je bila vesoljska ladja Enterprise proti majhnemu letalu v devetdesetih! Bil je pred časom. Njegov um je bil tako širok, da preprosto niso dojemali. Bolelo ga je, kako RTV zaostaja zaradi svoje togosti, ukalupljenosti v neke okvire. Ko smo bili skupaj, je največkrat prav o tem potožil."

Jure Godler in Tilen Artač sta Hribarja spoznala skupaj; na Televiziji, ko sta nastopila v oddaji Tistega lepega popoldneva. "Sem ga zagledal, ko je prišel in rekel: Kaj je zdaj, to sta vidva, fanta? Godler se še danes reži, ker sem baje debelo gledal in imel odprta usta, kot da sem doživel razsvetljenje," se Tilen Artač spomni njunega prvega stika. "Name je vplival že, ko ga nisem osebno poznal, ko sem kot otrok spremljal njegove oddaje, imitacije, humor. Ta humor sem začutil in mi je bil od nekdaj zelo blizu." In ko je gagal, je vedno čakal na tisti trenutek, od katerega je postal odvisen: "Čakal sem, še danes, ko se je zgodil ta moment, ko je dobil neki preblisk, ne vem, od kod je to dobil, zelo nadzemeljsko, očitno je bil zelo povezan z vesoljem in drugimi dimenzijami, tako da, kjer koli zdaj že je, sem prepričan, da mu to ni nič novega." Kako pa se spominja njunega prvega nastopa? "Nekaj tednov sem hodil na Gaga in je rekel: Zdaj bova imela pa nastop. Sem si rekel: U, jebela, zdaj bom pa s Hribarjem nastopal! To je pa to! In sva šla nekam na Koroško, ogromno je bilo snega že v dolini, jaz nisem vedel, kam greva, sem pričakoval neko dvorano, gala prireditev. In sva šla s Hribarjem, organizator je pa rekel: Gor je ogromno snega, bomo šli kar s temle. In so pripeljali sani pa konja so vpregli. Snega je bilo zmeraj več, spomnim se Hribarja s kapo na glavi ter preveliko bundo in sva šla do ene kajže. Vstopiva v kajžo, notri je bilo le nekaj ljudi pa štiri stare predice, ki so gonile kolovrat. Jaz sem pogledal debelo, aha, to je ta nastop? Hribar pogleda po kajži in reče: Kaj pa ozvočenje? Nimamo, imamo pa stojalo za mikrofon, a bo to dovolj? Jaz sem takrat dojel, da je Sašo res fenomen v smislu, da ga lahko postaviš v eno kajžo sredi ničesar pred neke zelo preproste ljudi in se bo enako potrudil, imel enak odnos do občinstva, kot če bi ga postavil na oder Gallusove dvorane. In to je bila ena od njegovih velikih odlik."

Sorodna novica Sašu Hribarju v slovo posebna oddaja Radio Ga Ga

Kot ključno odliko pa vsi po vrsti poudarjajo Saša kot pedagoga. "Dal ti je ravno dovolj materiala in takega, da je bil prepričan, da boš lahko iz materiala naredil nekaj več," pojasni Artač. "Vedel je, kaj so tvoji talenti, tvoji aduti," z drugimi besedami pove Jure Godler. "Da si lahko zorel sam. Midva sva se ure in ure pogovarjala o Mozartu, ki ni bil njegova tema, ampak ko je videl, da mene to zanima, je začel to vključevati v Radio Ga Ga. Jaz mislim, da je bil nehote izjemen mentor." Ki je humor razumel na svojevrsten način: "Mislim, da sploh ni gledal na humor kot na koncept, ali je nekaj smešno ali ne, jaz mislim, da je bil toliko človeški, da je preko svojega dojemanja človeštva in svojih likov pokazal eno zrcalo družbi, ki je bilo pa smešno za umret. Ampak da bi se on ukvarjal, tako kot se mi v oddaji Ta teden, ali je to dosti smešen vic, to je bilo za njega prenizko." V petek je povzel, kar je absorbiral skozi teden, da je to počel brez scenarija, pa je Godlerja begalo: "Vse svetovne oddaje se delajo s scenarijem, tam je aparat televizijskih piscev, radijskih piscev tako močan, da v bistvu performer samo pride in prebere. Sašo je pa delal na začetku osem ur brez scenarija, zdaj nazadnje je bilo petdeset minut. Potem sem pa dojel, da ni problem v tem, da se ne bi Sašo konformiral s tem, s to metodo dela v šov biznisu, ampak je bil problem ta, da v drugih državah niso imeli tako talentiranega človeka, kot je bil Sašo." Tudi Godlerju je ostalo veliko anekdot, recimo tista iz nakupovalnega središča: "Ura poldne, Sašo vzame mikrofon: Pridite, pridite, čez nekaj minut otvoritev trgovine s čevlji. Nobenega nikjer. Pa reče prodajalka: Zdaj bo treba pa nekaj narediti. Ljudi je treba zvabiti na kup. Pa Sašo nadaljuje: Pridite, pridite, zastonj darila bodo, zastonj čevlji! Mene je začela grabiti panika, pripravljena sem imel lika Mr. Bean in Bush, sem si rekel, pa kaj jaz tu iščem, kdo bo mene gledal, če jih že Sašo ne uspe privabiti? Potem pa Sašo reče: Čez pet minut Mr. Bean pred tole trgovino. In se zbere petdeset ljudi. Potem sem ga začel oponašati, ljudje pa so me samo gledali, v tišini."

"Sašo je bil moj trener karateja," se spomni odraščanja v Grosuplju Robert Škrjanc; ki mu je sledil na radio, a lahko bi bilo tudi drugače, saj je bil Sašo vrhunski športnik, karateist: " Vse do poškodbe. Smo bili pa na neki način prijatelji tisti, ki smo ga malce pokvarili in mu pokazali tudi druge stvari v življenju, se pravi, ne samo šport, ampak tudi kakšno zabavo." A nikoli mu ni slava stopila v glavo, "nikoli ni dobil višinske bolezni. Od nekdaj se je veselil preprostih stvari, pa naj bo to dobra hrana, lep pogled ali kratka vožnja s čolnom." Srečala sta se v mladosti, družila ju je ljubezen do glasbe – Škrjanc poudari, da je Sašo napisal veliko skladb za otroke – in sprehodi. Po naravi. "Na teh sprehodih se je že začela razvijati ta Saševa ljubezen do mikrofona," pozneje pa so se sprehodi "spremenili v tišino, pogovarjala sva se samo še s pogledi."

Sorodna novica Vrstijo se pokloni Sašu Hribarju: "Izjemen, neponovljiv in nenadomestljiv."

Da sta se pogovarjala na svojevrsten način, pa potrjuje že zimzeleni stavek: Katona, daj avizo!, Srečo Katona je postal Sašev tonski mojster, ko je bil še spiker: "Sva delala program v živo in večkrat se je šalil, da se je bralec poročil, osmrtnic in obvestil." Sodelovala sta tudi takrat, ko se je Sašo pogovarjal z navideznim bioneregetikom, ko ga je imitiral. "In ljudje so klicali in spraševali za nasvete." Radio Ga Ga pa je profesionalno zaznamoval oba: "Kot jaz vem, je Sašo takrat zakupil program od osmih zjutraj do pol štirih popoldne, dal je, mislim da 2000 nemških mark, našel je prijatelje, ki so hodili po Sloveniji in nabirali reklame za to oddajo. Takrat so napisali na list papirja: Sem ta in ta čevljar. In so naredili iz nekaj stavkov reklamo v živo. Reklame so lahko trajale in trajale, časa je bilo dovolj, se je pa takrat tudi veliko glasbe predvajalo. On na začetku ni imel pripravljenih tem. Prišel je v studio in rekel: Sreč, kaj bomo danes delal'? Eh, bomo že! Pa so šli v studio. Včasih sem z učinki kaj dodajal pa sem spremenil tok oddaje. Format zadnjih oddaj je bil pa tak, da je bilo predvsem veliko imitatorjev, teme so bile zastavljene, on jih je napisal in si med avizom vzel čas, da je malo zadihal." In kako je Sašo sprejel spremembo aviza, ko se oddaja ni smela več začeti s pesmijo Queenov? "To je bil pa šok za vse. Pa sem rekel, saj Sašo ima do penzije še štiri leta, a ne bi mogli tega pustiti do konca? Avtorske pravice moraš imeti urejene, ampak glede na to, da smo triintrideset let vrteli ta avizo, mislim, da bi lahko malo zamižali. Ko se je preskušalo nove avize, mu ni bil nobeden všeč, potem je pa le nekdo naredil avizo, za katerega je rekel: Okej, ta je pa v redu."

Čeprav je opečatil Radio Slovenija, sam je enkrat dejal, da tam pušča duha, so del arhiva javnega medija tudi njegovi televizijski presežki. Bojan Krajnc, ki ga je povabil čez cesto, skupno pot opiše takole: "Je v glavnem delal talk showe v povezavi s komičnimi žanri. In jih je izpilil po svoje do potankosti. Imel je goste, ki so mu bili inspiracija, nanje se je pripravil, imel je pa tudi veliko gostov, ki mu niso bili inspiracija, in se nanje ni pripravil. Mogoče gledalci niti niso opazili razlike, Sašo jo je. Ampak težko je motivirati ali pa stimulirati človeka, da se pogovarja z dvestotimi znanimi Slovenci, do katerih ne čuti nekega blaznega rešpekta." Krajnc ga označuje za atletskega mnogobojca, ki "je obvladal vse ali pa večino komičnih prvin. Od varieteja, stendapa, govorne imitacije, improvizacije," in s katerim sta se lahko eno uro pogovarjala o dokumentarcih o živalih. Čeprav je veliko njegovih predlogov ostalo neuslišanih, saj, "niso doumeli dimenzije tega, kar je hotel; gre tukaj v 80 odstotkih za športne panoge, ki jih je nosil v glavi, na raznih papirčkih, od bajkerskega veleslaloma, ki sva ga nazadnje po telefonu pilila, do nogometa v kletki, kjer je imel nogometaše na verigah, tudi sam sem enkrat pred tridesetimi leti poskusil – postavil nas je tri na tri, vsi na verigah, on je pa komentiral, na način, da se je delal norca iz nas, mi smo mu pa naredili uslugo in mu pomagali promovirati projekt," je Hribar zapisan v večnost kot "mojster satire". Kdo mu je ob boku? "Tukaj so pa redki, ki mu lahko v zgodovini stopijo ob bok, od Ježka naprej težko še kdo."