Španska državljanska vojna je bila prva 'zaresna' medijska vojna. Obe strani sta v mednarodnem tisku objavljali poročila, ki naj bi dokazovala njun prav in ki so bila prvič tudi privlačno slikovno opremljena; ceste so bile napolnjene s propagandnim gradivom in rodilo se je raziskovalno fotografsko novinarstvo. Fotoreporter ni bil več nepristranski opazovalec, vstopil je na bojišče, tvegal življenje in se odkrito predstavljal kot človek, ki je v vojni politično motiviran. V takšni vlogi konec tridesetih poznamo predvsem Roberta Capo, a leto dni je z njim po španskih bojiščih hodila tudi Gerda Taro (rojena kot Gerta Phorylle), prva ženska med vojnimi fotoreporterji.
Tarova in Capa sta se spoznala v Parizu, kamor je Gerda Taro prišla kot nemška emigrantka levičarske provenience in judovskega rodu; torej kot subjekt, ki v Nemčiji sredi tridesetih ni imel kaj dosti iskati. Iskala pa je možnost za revolt, kar je sicer veljalo tudi za mnogo drugih nemških levičarskih emigrantov v Franciji. To pa je tudi razlog za to, da je bilo med vojnimi fotografi v španski državljanski vojni toliko nemških levičarjev.
Rojstvo senzacionalizma
Če je danes senzacionalizem ena najbolj bičanih besed, pa je bil senzacionalizem tisto, po čemer so stremeli vojni fotoreporterji. V času, ko so množični mediji vedno bolj obvladovali idejni svet ljudi, so fotoreporterji in časopisni uredniki videli v spektakularnih fotografijah, posnetih sredi vojaških operacij, in v trenutku, ko je fotograf več kot očitno tvegal življenje, najboljšo možnost za vplivanje na javno mnenje. Tarova je želela predstaviti nujnost ohranitve republikanske Španije, tiste Španije, o kateri je drugi odličen pričevalec o španski državljanski vojni George Orwell zapisal: "Bolj ali manj po naključju sem se znašel v edini skupnosti v Zahodni Evropi, bodisi majhni ali veliki, kjer sta bili politična ozaveščenost in nevera v kapitalizem nekaj običajnejšega kot njuni nasprotji."
Njene fotografije tako kažejo Barcelono kot mesto enakopravnih, kjer se ženske urijo za vojakinje in kjer vsi nosijo uniforme. Pozneje sledita preskok in druga realnost, ki jo obvladujejo nemški eksperimenti z množičnim orožjem, tisoči beguncev, popolno uničenje. Na žalost je bilo to tudi zadnje, kar je Tarova videla. Umrla je še ne sedemindvajsetletna po napadu nemške legije Condor. Levičarski mediji so o njej spisali več hvalnic, nato pa je utonila v pozabo. Ostal je le še Robert Capa.
To stanje oziroma ta 'pristranski spomin' poskuša korigirati razstava v stuttgartskem umetnostnem muzeju (Kunstmuseum Stuttgart), ki delo Gerde Taro predstavlja v 85 delih.