V New Yorku ni več krajev, ki bi mi bili všeč. Izjema je le naravoslovni muzej.
Za večino izjemnih, pristnih stvari je bolje, če o njih ne govorimo.
Morganova knjižnica je zbirko pisem, ki jih je pred kratkim umrli pisatelj pisal svojemu prijatelju, grafičnemu oblikovalcu in avtorju naslovnice prve izdaje kultnega Salingerjevega romana Varuh v rži, prejela leta 1998. Gre za zelo zanimiv 'niz' enajstih pisem, saj prvo zaznamuje poštni žig z letnico 1951, zadnje pa je bilo odposlano leta 1993. Pisma tako ponujajo vpogled v razvoj Salingerja od mladega pisatelja, ki je užival v mondeni družbi Lawrenca Oliviera in Vivien Leigh ter v newyorškem nočnem življenju, do zakrknjenega samotarja, ki je pisal, da začne ob zvonjenju telefona "samodejno škrtati z zobmi".
Zakon, ki ogroža zdravje in razumSama misel na nujnost pogovora s kom, mu je postala odveč in, kot je pisal že leta 1979, najbolj je užival, ko se je vsakega avgusta usedel na velik traktor in trideset ur kosil travnike. Samo da ni bilo treba v New York. Povsem izogniti se Salinger New Yorku sicer nikoli ni mogel. Proti koncu šestdesetih, ko je že veljal za 'najbolj iskanega' ameriškega pisatelja, je tako pisal, da v New York večkrat odpelje svoja otroka. Predvsem kadar je treba k zobozdravniku. Tedaj je tudi pripomnil: "V New Yorku ni več krajev, ki bi mi bili všeč. Izjema je le naravoslovni muzej." Leta 1966, ko je Salinger zapisal te besede in ko se je vedno bolj oddaljeval od sveta, ki ga 'je naredil' za uspešnega pisatelja, je njegova žena Claire vložila zahtevo za ločitev. V utemeljitvi zahteve je zapisala, da bi nadaljevanje zakona lahko "resno škodovalo njenemu zdravju in bi močno ogrozilo njen razum". Potem je odšla.
Razmišljanje o Eddieju Murphyju
Salinger pa je ostal v svojem 'delovnem taborišču' v New Hampshiru. Njegov dom je zares bil delovno taborišče, saj je Salinger v svojih pismih tudi še v osemdesetih pisal o izredno strogem režimu dela in življenja. Vsako jutro je vstajal ob šestih, nikoli kasneje kot ob sedmih. Usedel se je za mizo in pisal. Neprenehoma. Ustavil se je le, če je bilo zares nujno. Kaj je bilo zanj nujno, ne vemo. A za nujnost je lahko Salinger razglasil tudi kaj, kar bi se komu drugemu zdelo povsem trivialno. Podobno kot (anti)junak romana Varuh v rži Holden je namreč Salinger užival v opazovanju otrok med spanjem. Užival pa je tudi - in to je precej zanimiv podatek za samotarja, ki zavrže New York - v spremljanju popkulture. V pismih tako govori o zvezdnikih, kot je bil John Wayne, o zvezdi ameriške 'smetane' Nancy Reagan in celo o novodobnih zvezdnikih, kot je Eddie Murphy.
Skozi leta je J. D. Salinger postajal tudi vedno bolj redkobeseden. Tudi pri pisanju. Tako je poročal o "dveh rokopisih - pravzaprav knjigah -, na katerih sem delal mnogo več let". Salinger, ki ni šel nikamor in ki je le pisal in pisal, je tako za dve zgodbi potreboval kar deset, morda celo dvanajst let. Tudi sam ni več vedel natančno. A kaj, ko je tako težko najti kaj, o čemer je sploh vredno govoriti. In še ko kaj takšnega najdeš, je morda bolje utihniti. Ali kot je rekel Salinger: "Za večino izjemnih, pristnih stvari je bolje, če o njih ne govorimo."
V New Yorku ni več krajev, ki bi mi bili všeč. Izjema je le naravoslovni muzej.
Za večino izjemnih, pristnih stvari je bolje, če o njih ne govorimo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje