Skoraj dve uri in pol dolga futuristična zgodba, za katero režiser ni porabil le 40 let, ampak tudi 120 milijonov dolarjev lastnega denarja, se dogaja v New Yorku, ki je v prihodnosti postal Novi Rim. V mestu poteka odkrit boj o obnovi mesta med županom Cicerom (Giancarlo Esposito) in vizionarskim poslovnežem po imenu Cezar Katilino (Adam Driver).

Režiser, ki se je s kultnimi filmi, kot je trilogija Boter in Apokalipsa zdaj, v zgodovino filma zapisal kot smeli cineast, ki je zaradi umetnosti pripravljen tvegati vse, je film opisal kot "rimski ep, postavljen v sodobno Ameriko". Četrtkovo projekcijo filma, za katerega je režiser zbral zvezdniško igralsko zasedbo, poleg Driverja in Esposita igrajo še Nathalie Emmanuel, Forest Whitaker, Laurence Fishburne, Jon Voight, Shia LaBeouf, Jason Schwartzman in Dustin Hoffman, so v Cannesu, pospremili s posmehljivimi žvižgi in z navdušenim, sedem minut trajajočim aplavzom.

Film, ki ga je napisal po lastnem "sanjskem scenariju", kot ga je sam označil, v iskanju podobnosti s starim Rimom uporablja znana imena rimskih likov in božanstev, ki jih postavlja v nove kontekste. Driver igra z Nobelovo nagrado nagrajenega arhitekta in znanstvenika Cezarja Katilina, ki je z znanstvenim odkritjem pridobil moč nadziranja časa in prostora. Večji del zgodbe se vrti okoli njegovega ambicioznega načrta, da bi zgradil utopičen gradbeni projekt, imenovan Megalopolis, kar pa prekriža načrte županu mesta Ciceru.

S citati Shakespearja in Ovida
Film Megalopolis je poln citatov in referenc, vse od antičnih klasikov do razsvetljenskih filozofov in sodobnih romanopiscev, dialogi pa segajo od sodobne angleščine do Shakespearjevih verzov in latinščine. Igrani del je prepleten tudi z arhivskimi posnetki, ki segajo od nacističnih shodov do vesolja.

Naslednji kultni film ali finančni polom?
Svojo "ljubezensko zgodbo, ki je tudi raziskava narave človeka," kot je film opisal cineast, je pospremil z veličastno scenografijo in ekstravagantnimi rimskimi kostumi. Nekateri napovedujejo, da bi lahko postal naslednji kultni film, čeprav se trenutno kaže, da bi za Coppolo lahko pomenil predvsem finančno katastrofo – podobno, kot se je zgodilo z njegovim filmom One from Heart iz leta 1981.

Kot bi HBO-jev Rim na novo napisalo tisoč opic
Cansko občinstvo velja za tistega, ki narekuje takt, ali bo film sprejet, ali ne. A kritike so različne. Guardian film označuje za "strastni projekt brez strasti", "napihnjen, dolgočasen in zapleteno površen film", "sočasno hiperaktiven in brez življenja", The New Yorker pa kot "agresivno nepremišljen, trdoglavo nelogičen in zapeljivo optimističen". Vulture piše, da ni v filmu ničesar, kar bi se zdelo kot del "normalnega" filma. "Liki govorijo z arhaičnimi frazami in besedami, v katerih se prepletajo drobci iz Shakespearja, Ovida in latinščine". Portal AV Club je zapisal, da je zdi Megalopolis, kot bi "HBO-jev Rim na novo napisalo tisoč opic, pri čemer bi nekatere celo kaj pravilno črkovale."

Iskren manifest o umetnikovi vlogi ob koncu imperija
Drugačnega mnenja so pri The Hollywood Reporterju, kjer menijo, da je "zabaven, igriv, vizualno žareč in začinjen s ščepcem upanja za človečnost." Pri IndieWire pa, da je film "iskren manifest o umetnikovi vlogi ob koncu imperija."

Film se skupaj z drugimi 21 filmi poteguje za zlato palmo. Letos je na čelu žirije režiserka Greta Gerwig, nagrajence pa bodo razglasili pred sklepom festivala na slovesnosti 25. maja.