V produkciji Plesnega teatra Ljubljana in koprodukciji Maske Ljubljana (program Dramaturgija plesa) je Sinja Ožbolt, koreografinja, plesalka in plesna pedagoginja, včeraj premierno predstavila predstavo Tam daleč/Far Away. Sinja Ožbolt je ustanovna članica Plesnega Teatra Ljubljana, Društva za sodobni ples Slovenije, članica Umetniškega sveta Plesnega Teatra Ljubljana, avtorica več avtorskih projektov (Rdeči čeveljčki, Zrcaljenja, Čudovite ruševine, Blastostrelka, Ritem tveganja, Intimnost, Nekakšen sindrom), pri mnogih predstavah sodeluje kot soustvarjalka giba in plesalka. Za svoje delo je prejela številne nagrade (zlata ptica za najboljšo plesalko 1986, sole blu za video-dance film Rdeči čeveljčki/Red Shoes, nagrado za zmagovalno predstavo po izboru občinstva na festivalu Gibanica 2003).

Vodilo predstavi Tam daleč/Far Away so verzi Thomas Feiner & Anwhen iz skladbe For Now: "Priti blizu z odhajanjem daleč stran / Oditi daleč, ko ostajamo tu / V tisti kraj / Kjer je osamljeno popotovanje najboljše / Pustiti bolno in dobro tam / Če vse propade / Vse propade / Naj ura odbije to preostalo uro." Iskanje točke domačnosti, znane identitete, biti blizu in daleč skozi odhajanje in vračanje, a v stalni prisotnosti tako smrti kot življenja, kjer je strašljivo ravno to, da ne veš točno, kje si in kje so strahovi večji.

Kaj je tisto 'grozljivo'?
Ta precep raziskujejo skozi psihoanalitično opcijo Freudovega »unheimlich«, nečesa kar bi moralo ostati skrito, a je prišlo na dan in ravno zato vzbuja negotovost, nelagodje, strah in tesnobo. Prostor nelogičnega in strašljivega, grozljivega, poln sanj, ki s svojo živostjo delujejo kot del nas. In ravno te sanje so umeščene v predstavi, da bi se to nedojemljivo prikazalo tu in zdaj.

Raziskovanje osebnega materiala
V predstavi avtorice in koreografinje Sinje Ožbolt nastopajo Maayan Danoch, Martina Dobaj Eder, Evin Hadžialjević, Ana Hribar, Ivan Mijačević, ki so hkrati soustvarjalci giba. Plesni material so namreč gradili na svojih osebnih sanjah in strahovih ter raziskovali, kako telo reagira in kaj občuti, ko se znajde v prostoru nedoumljivega in grozljivega.

Plesalci svoj prostor strahov, ki posameznika stalno zasleduje, izpostavljajo tudi z različnimi variacijami ponavljanja. Nenamerno ponavljanje istovrstnega je po Freudu namreč tisto, kar nekaj nedolžnega spreminja v grozljivo, vsili idejo o usodnem in neizogibnem, spominja na nemoč ter s svojo prisilnostjo podeli nekaterim vidikom demonsko naravo.

Glasba (Ivan Mijačević, Vanja Novak) obsega zvoke iz življenja, razdrobljene na posamezne elemente, predvsem pa je pomenljiv posnetek tišine, moment, na katere se pri večini ljudi navezuje redko popolnoma odstranjena otroška tesnoba. Tudi tema (oblikovanje luči: Andrej Hajdinjak) je eden teh momentov otroške tesnobe; v predstavi je uporabljena kot napetost med močno reflektorsko osvetlitvijo in temo vsenaokrog, kjer se izkaže paradoksalno vprašanje detektiranja tistega grozljivega – v 'varnem' zavetju teme ali razkrit strah v svoji največji moči pod bleščečo in oslepljujočo lučjo. Nihanje reflektorjev od zadnje stene odrskega prostora na občinstvo in nazaj pa tudi morebitnemu zaspanemu gledalcu predoči nemožnost varnosti in ga prestavi na previs lastnega 'unheimlich'. Stalno nihanje med skritim, 'sivim' območjem in prežečo nevarnostjo strahu lahko metaforično prepoznamo tudi v pretežno rdeče - sivi kostumografiji (Jelena Leskovar).

Pri ustvarjanju predstave so sodelovali še Martina Dobaj Eder kot asistentka koreografije, Rok Vevar (dramaturg), Jasmina Založnik (asistentka dramaturgije). Ponovitve predstave sledijo danes, 10. 11. in v sredo, 11. 11. ob 20.00 v Plesnem teatru Ljubljana.
Nika Arhar