"V vsakem delu se trudim odkriti strast. Nikoli si ne bom dovolil, da bi nekaj naredil z levo roko in da ne bi začutil tistega, kar me privlači," pravi uspešen in prodoren režiser in scenarist Slobodan Maksimović.

Po petih letih priprave celovečernega dokumentarnega filma Praslovan je film o Zoranu Predinu dočakal premiero pred slovenskim občinstvom, in sicer na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Pred tem je bil zelo uspešen na Sarajevskem filmskem festivalu, videlo ga je tudi občinstvo v Srbiji. Praslovan povsod izziva čustvene odzive, saj v filmu o Zoranu Predinu govorijo glasbeniki – med drugimi Đorđe Balašević, Gabi Novak in drugi – ter številni publicisti, novinarji in pisatelji oziroma vodilni opazovalci družbenega dogajanja. Zato film Slobodana Maksimovića ni zgolj film o Zoranu Predinu, je tudi film o mladosti neke generacije, ki se je oblikovala v 80. letih v času Jugoslavije. Pogovor z režiserjem in scenaristom Slobodanom Maksimovećem si lahko ogledate danes ob 12.30 v oddaji NaGlas! na TVS 1, vabljeni tudi k branju.

Kako ste dobili zamisel, da bi posneli film o Zoranu Predinu?
To ni bilo težko. Posneti so bili že filmi o Lovšinu in Kreslinu, zato smo morali mi posneti film o Predinu. Šalim se. Človek, ki je v 46 letih izdal 46 plošč in je še danes dejaven ter se je spreminjal kot kameleon, je dovolj velik navdih, da o njem posnamemo dokumentarni film. Poleg tega zna biti problematičen in krasen družinski človek. Že to je dovolj.

Film pa ne govori samo o Zoranu Predinu. To je tudi film o obdobju in prostoru, ki je veliko večji od Slovenije.
Vsekakor. Zoran je bil član novega vala jugoslovanske rockovske glasbe. Skozi film smo orisali to obdobje, dogajanje, uresničevanje v sistemu, kako je sistem vplival na Predinovo ustvarjanje. Vsi, ki se spominjajo tega obdobja, pa tudi tisti, ki o tem ničesar ne vedo, bodo iz filma veliko izvedeli.

... tudi kako velik zvezdnik je v pojugoslovanskem prostoru?
To bodo ugotovili vsi gledalci. Omenil bom samo en dogodek. V petletnem obdobju snemanja smo posneli tudi predstavitev njegovih knjig v Zagrebu. Za dogodek so prodajali vstopnice. Dvorana Zagrebškega mladinskega gledališča je bila razprodana. Vsi so čakali v vrsti na avtogram in posvetilo v knjigi. Res je velik zvezdnik.

Tudi veliko mladih, ki so danes zreli ljudje z območja nekdanje Jugoslavije, prav zaradi Zorana Predina in Lačnega Franza razume nekatere slovenske besede.
Citiral bom pisatelja Miljenka Jergovića, ki je nastopil v našem filmu in rekel, da je ena od bistvenih resnic, da nihče v zgodovini slovenskega jezika ni tako močno vplival na to, da se je ta razširil po petih ali šestih državah. Ogromno ljudi se je začelo učiti slovenščine prav zaradi Zorana Predina. Da bi razumeli njegova besedila. To se dogaja še danes. Ko je bila na Sarajevskem filmskem festivalu premiera našega filma, mi je po filmu kolegica, ki je bila nad filmom navdušena, povedala, da je pripeljala tudi 16-letno hčer. Pozneje mi je sporočila, da se hči že dva tedna uči slovensko in išče podatke o Zoranu Predinu in Lačnem Franzu. Zelo me veseli, da širimo iz si izmenjujemo nekaj lepega.

Kdaj ste se pa vi začeli učiti slovensko? Ste Sarajevčan. Delali ste kot novinar na Televiziji OBN, v Slovenijo pa vas je pripeljala ljubezen.
Da. Morda marsikdo ne ve, da smo se v Jugoslaviji, vsaj za Sarajevo to lahko povem, v petem razredu osnovne šole vsi učili slovensko. V okviru predmeta, ki se je imenoval srbohrvaščina, smo se učili tudi slovenščine. Učili smo se o Lovru Kuharju – Prežihovem Vorancu. Resneje sem se začel učiti, ko me je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Najprej sem se hotel naučiti jezika. Hotel sem se lepo vključiti v slovensko družbo in biti koristen.

Kakšni so bili začetki v Sloveniji? Kot novinar niste mogli delati, režiser pa še niste bili.
Zanimivo. V Slovenijo sem prišel s pomočjo čudovite osebe, ki mi je pomagala dobiti štipendijo za novinarje iz BiH-a. Imeli smo izmenjavo. Obiskoval sem medijska središča po Sloveniji. Tak je bil moj začetek. Takrat sem že poznal zdajšnjo ženo. Bil sem vztrajen, vedel sem, da ne bom mogel delati kot novinar, sploh takrat ne. Nisem znal dobro slovensko, zato ta kariera ni bila še mogoča. Nekaj časa sem bil dopisnik, vneto sem bral slovenske časopise, čeprav nisem ničesar razumel. Ves čas sem bral. Počasi sem začel dojemati, kaj se dogaja, o čem pišejo. Tako sem se začel učiti slovensko. Najbolj sem hvaležen ženi, ki je Prekmurka. Lahko si mislite, kakšna je bila sprva moja slovenščina. Niti Slovenci me niso razumeli. Moj veliki mentor in učitelj slovenščine je bil Branko Đurić. (smeh) Nisem imel najzglednejšega učitelja, vendar sem se kljub temu naučil.

Seveda. Z 28 leti ste se vpisali na AGRFT in diplomirali. V vašem prvem študentskem filmu pa sta igrala Radko Polič in Milena Zupančič. Kako vam je to uspelo?
Vedno sem skušal izbrati najboljše. To je bila zgodba za kratki film, ki je bil premierno prikazan v Cannesu, v sekciji, ki je bila posvečena Sloveniji in svetovni kinematografiji. Verjetno iz trme. Zaradi novinarskih izkušenj to ni bilo težko. Nikoli nisem imel zadržkov, da bi nekoga vprašal, ali bi nastopil v filmu. Nimam strahu pred avtoritetami, čeprav igralce ter starejše in mlajše ljudi zelo spoštujem. Brez težav sem poklical čudovitega Radka in Mileno. Čeprav so mi profesorji govorili, naj tega ne počnem, ker gre za študentski film. Bilo je čudovito.

Pozneje ste posneli film o revolucionarju Dragotinu Gustinčiču in o pesniku Karlu Destovniku Kajuhu. Kako ste izbrali to temo? Kako, da vas to zanima?
Poklical me je Esad Babačić, ker ga je poklicala Majda Širca. V uredništvu RTV Slovenija so hoteli posneti nekaj oddaj o pozabljenih Slovencih, iskali so režiserja za dva dela. Esad je bil scenarist, jaz sem mu pomagal, da narediva zgodbo o Gustinčiču in Kajuhu. Eden od mojih najljubših pesnikov je Karel Destovnik Kajuh. Cikel oddaj je bil odličen, obe smo posneli s srcem. Kajuh je bil zelo toplo sprejet med ljudmi, ki so si film ogledali. Še danes ga zavrtijo ob obletnicah rojstva ali smrti tega sijajnega pesnika, za katerega si želim, da bi bil čim bolj bran. Tudi danes je zelo aktualen. Morda zdaj še bolj, kot je bil v preteklih desetletjih.

Režirate tudi Primere inšpektorja Vrenka. To je najbolj gledana televizijska nadaljevanka na RTV Slovenija v preteklih desetih letih. Kako je Sarajevčanu uspelo dojeti štajersko miselnost?
V preteklih 24 letih, da se malo pohvalim. Kako? Po značilnostih smo si zelo podobni. Sploh z ljudmi iz Maribora, ki je najbolj podoben Sarajevu. Ljudje so tam bolj divji, odprti, glasni, drugačni od umirjenih Ljubljančanov. To je zelo lepa lastnost. V Ljubljani uživam, s tem nisem imel težav. Sploh če je zgodba dobro napisana, če je scenarij dobro napisan ... Imamo dobre igralce ...

Posneli ste tudi film Tehnika ljudstvu. Govori o tem, kako so iz Avstrije k nam tihotapili prve računalnike. Kako, da ste izbrali to temo?
Tudi to je bilo zanimivo. Avtor scenarija je bil Jaka Terpinc, krasen človek. Mislim, da je nekaj časa delal na Radioteleviziji Slovenija. Napisal je scenarij in rekel, da bi ga rad posnel, pa so mu rekli, da mora najti režiserja. Tako so prišli k meni. Takoj sem bil navdušen. Posneli smo noro zgodbo o tem, kako so prvi računalniki prišli v Slovenijo. Zasedba je bila sijajna – od Jonasa Žnidaršiča do politika Žige Turka. Vsi so takrat tihotapili računalnike ali pisali programe zanje. Gre za računalnike spectrum in commodore. Svet se je takrat delil na privržence enih ali drugih. Mislim, da je film dostopen na portalu RTV 365. Vsak, ki želi, si ga lahko ogleda. Zelo mi je všeč.

Zelo uspešni ste tudi s filmi za mlade. Posneli ste dve uspešnici: Nika in Kapa. Kako vam uspe tako spretno prehajati med žanri?
Z nečim se je treba preživeti (smeh). Dobre zgodbe me pritegnejo. Če začutim, da zgodba spodbudi mojo domišljijo in me tako navdihne, da lahko delam najbolje, kolikor zmorem, to sprejmem in se zatopim v delo. Dolgo traja, da se za film zbere denar. Za to imajo zasluge producenti, ki pridno delajo. Pritegne me strast, v vsakem delu se trudim odkriti strast. Nikoli si ne bom dovolil, da bi nekaj naredil z levo roko in da ne bi začutil tistega, kar me privlači.

In izpolnjuje. Torej je v Sloveniji mogoče preživeti s filmom? Ves čas ste samozaposleni.
Lahko preživite, če je žena oziroma mož dobro preskrbljen (smeh).

To je moje naslednje vprašanje ... Tukaj ste si ustvarili družino. Vas žena podpira?
Seveda. Ni samo fraza, da za uspešnim moškim stoji še uspešnejša ženska (smeh). K sreči lahko delam to, za kar sem se izšolal. Mislim, da delam pošteno. Za vsako zaupanje se bogato oddolžim. Ko ste vse to našteli, mi je kar malo nerodno. Ponižno bi rekel, da je res tako. Vse, kar sem ustvaril, so gledalci in kritiki dobro sprejeli. Pri nas in v svetu sem prejel veliko nagrad.