Kot je na odprtju povedal Koblar, ni želel podajati podrobnega pregleda preseljevanja, pač pa je želel opozoriti na problem ohranitve njihove identitete. Razstava je postavljena na 24 panojih in se začne z eksotičnimi odhodi in popotovanji posameznikov in skupin v te kraje; poudarek pa je na kontinuiranem bivanju, ki se začne z avstro-ogrsko zasedbo leta 1878 in traja vse do današnjih dni.

Po besedah avtorja razstave število Slovencev v Bosni in Hercegovini ni nikoli preseglo 7.000 oziroma 0,3 odstotka skupnega števila prebivalstva. Koblarju se tako bolj kot številka zdi pomembna dediščina 130-letne neprekinjene dejavnosti slovenske skupnosti v teh krajih, "ki se ponaša z izjemnim ugledom in nesorazmerno velikim deležem presežnikov na vseh področjih življenja".

Razstavo je odprl Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš, ki vidi razstavo kot pripoved o neskončno dolgem sodelovanju med Slovenijo in Bosno in Hercegovino, "kljub temu, da se je avtor omejil na zadnjih 500 let". Žekš je preseljevanje Slovencev v BiH razdelil na tri valove. V prvem valu oziroma obdobju je šlo "za eksotiko", ki je, tako Žekš, trajala do 19. stoletja, "ko je šlo zares". V tem času so se v te kraje začeli priseljevati duhovniki, gozdarji in "panslovanski navdušenci", ki so sodelovali v bojih proti Turkom. Načrtno priseljevanje pa se je začelo v Avstriji, prvi in drugi Jugoslaviji, je prepričan Žekš.

"Po osamosvojitvi Slovenije smo se zaprli in obravnavali svoje težave in če že pogledamo kam, pogledamo na Zahod," je še povedal Žekš, ob čemer se mu zdi prav pričujoča razstava pomembna, da se "odpremo na vse strani sveta". Poudaril je, da precej Slovencev živi v BiH, a se jih ne da prešteti; njihovo preštevanje, kot vsake manjšine, je, kot je dejal, "smrtni greh". Ob tem je spomnil tudi na ugledne Slovence, ki so bivali v BiH, kot so Anton Aškerc, Ivan Cankar in Ivana Kobilca.