Usodo Richarda III. je nesmrtno naredil tudi William  Shakespeare, ki je o njem napisal eno svojih zgodovinskih tragedij. Foto:
Usodo Richarda III. je nesmrtno naredil tudi William Shakespeare, ki je o njem napisal eno svojih zgodovinskih tragedij. Foto:
Bosworth
Pokrajina pri Bosworthu je razmeroma nezanimiva in skoraj puščobna. A tukaj se je pred več kot 500 leti odvila ena odločilnih bitk v angleški zgodovini, ki je simbolno končala angleški srednji vek. Foto: Battlefields Trust
Philipp Jakob Loutherbourg Mlajši: Bitka pri Bosworthu (1804)
Kot je povedal že William Shakespeare, si je Richard III. usodo zapečatil sam. Končni poraz naj bi bila kazen za njegove zločine, domnveni umor nečaka in žene.

Arheolog Glenn Foard jo je z odkritjem nekoliko 'zagodel' informacijskemu centru na hribu Ambion, ki po novih arheoloških izsledkih leži kar dve milji oziroma približno tri kilometre od resničnega prizorišča bitke, z izgubo katere je Richard III. (1452-1485) izgubil tron, pa tudi življenje. Kot piše Guardian, v Angliji še vedno velja prepričanje, da brez bitke pri Bosworthu oziroma brez prehoda oblasti v roke Henrika VII. (1457-1509) iz družine Tudorjev ne bi bilo angleške reformacije, ne bi bilo angleške državne cerkve, ne bi bilo pa tudi elizabetinske zlate dobe, ki je navdihovala številne umetnike in raziskovalce, ki so zgradili angleški imperij.

'Izdajalski' srebrni merjasec
22. avgusta 1485 sta se tako Richard III. s taktično zgrešenim manevrom kljub dosti obilnejši vojski padel pod udarom Henrikovih vojščakov. Kdor ne pozna natančneje Anglije, potrebuje informacijo, da Bosworth leži v osrednji Angliji, nekako na pol poti med Londonom in Birminghamom. Kot pravi Foard, je Richard III. prijezdil po rimski cesti, končal pa je svojo pot tam, kjer v bližini današnjega mesteca Market Bosworth leži kmetija Alfa Oliverja. Ključni dokaz za to je bilo odkritje srebrnega merjasca, simbola Richarda III. Meri le 38 milimetrov, a je oblikovan s skoraj filigransko natančnostjo. Ima zelo lepo poudarjene mišice in elegantne čekane. Po mnenju arheologov se lahko s to najdbo primerja le še en Richardov merjasec, ki ga hranijo v Britanskem muzeju v Londonu.

Povezane sovražne sile pod Henrikom VII.
Če verjamemo Shakespearu, ki je o Richardu III. spisal eno od svojih zgodovinskih tragedij, si je Richard III. usodo zapečatil sam. Na oblast je namreč Richard III., čigar korenine so segale do v francosko anjoujsko hišo, prišel s prevaro; zelo verjetno tudi z umorom. leta 1483 je s prestola odstavil enajstletnega nečaka Edvarda V., fant in njegov mlajši brat pa sta kmalu za tem izginila. Kasneje naj bi si Richard III. na vest nakopal še smrt svoje žene in tako podpisal svojo sodbo. Le tega se tedaj še ni vedelo, kdo bo njegov krvnik.
Več o ženah Henrika VIII., naslednika Henrika VII., si lahko preberete tukaj.

Bitka, ki je končala angleški srednji vek, je - kot to pogosto terja ironija zgodovine - tudi povezala v bitki sovražni plemiški družini iz Yorka (Richard) in iz Lancastra (Henrik). Henrik VII. je namreč svojo željo po utrditvi svoje personalne oblasti in tudi po okrepitvi države podčrtal s poroko z Elizabeto iz yorške dinastije. Tako je povezal prej sovražni hiši, imel pa je tudi to srečo, da je bila večina tistih, ki bi se lahko izkazali za še vedno živahne pretendente na kraljevi prestol, že eliminirana v različnih spopadih. Henrik VII. je lahko tako dosti uspešno gradil državo, ki je veličasten razcvet doživela pod njegovima naslednikoma Henrikom VIII. in njegovo hčerko Elizabeto.