Marjetici Potrč je nagrado v imenu Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, Moderne galerije Ljubljana in Akademije za likovno umetnost (ALU) izročil dekan ALU-ja, prof. Bogoslav Kalaš.

Mesto - zapleten in mnogoplasten prostorski in družbeni organizem
Marjetica Potrč je svetovno uveljavljena umetnica in arhitektka. Najbolj jo zanima mesto kot zapleten in mnogoplasten prostorski in družbeni organizem. Njena dela izhajajo iz izkušenj sodobnega mesta, kjer se središča mnogih evropskih mest spreminjajo v golo podobo, medtem ko se pravo, vitalno življenje mestnega organizma razvija na obrobjih in v vmesnih prostorih. Po eni strani jo zanimajo urbane praznine, spregledana in prazna področja ter procesi krčenja in izginjanja mest, po drugi strani pa se predvsem v zadnjem času intenzivno ukvarja s fenomenom hitro rastočih mest, kot so na primer mesta v Vzhodni Aziji.

Marjetica Potrč v muzeju in galeriji pogosto predstavlja zgradbe, opira pa jih na konkretne primere iz sodobnega mesta. Večina študij primerov izpostavlja vlogo posameznika oziroma njegovo samoiniciativnost in samozadostnost pri reševanju vprašanj energetske, komunikacijske in komunalne infrastrukture v globalnih mestih.

Kiosk K-67 - enotna podoba mestne cestne opreme
Referenčna enota za razstavo v Moderni galeriji je kiosk K-67 slovenskega arhitekta in oblikovalca Saše J. Mächtiga, ki ga je v svojo stalno zbirko arhitekture in oblikovanja leta 1971 uvrstil tudi newyorški Museum of Modern Art. Sistem K-67 je bil razvit v 60. letih 20. stoletja, v tedanji Jugoslaviji pa je bil lep primer modernističnega oblikovanja in ena izmed prvih celostnih rešitev oblikovanja v urbanem prostoru. Kioski, ki jih je še danes mogoče videti na ulicah slovenskih mest, so plod Mächtigove ideje o enotni podobi mestne cestne opreme, Marjetico Potrč pa bolj zanimajo kot mobilne (potencialno bivalne) enote, blizu ji je njihova narava multipla, možnost sestavljanja, dodajanja in svobodne uporabe.

Instalacija v Moderni galeriji
Instalacija za Moderno galerijo predstavlja nenavadno zgradbo, ki jo sestavljajo kioski, na njihovo streho pa je postavljena hiša, narejena iz smrekovih hlodov in odpadnih tiskarskih plošč. Obe konstrukciji sodita v socialno in geografsko precej različni okolji. Kioski so primer zelo domišljenega urbanega oblikovanja, hiša na strehi pa je primer individualne kreativnosti v razmerah, kjer je samoorganizacija pravzaprav najboljša možnost preživetja.

Prečenja Klavdija Slubana
Fotografsko razstavo francoskega umetnika slovenskega rodu Klavdija Slubana bodo v Sloveniji predstavili dvakrat, najprej v Moderni galeriji, kjer bo razstava na ogled od 29. oktobra do 7. decembra, nato pa še v Galeriji sodobne umetnosti v Celju, kjer bo razstava na ogled od 30. oktobra do 6. decembra.

Razstava v Moderni galeriji Prečenja se nanaša na fotografije z njegovih potovanj, celjska razstava V oklepaju pa je povezana s fotografijami, nastalimi v zaporih za mladoletnike v Franciji, nekdanji Sovjetski zvezi in Sloveniji, avtor pa jo je dopolnil še s fotografijami, ki so jih zaporniki naredili pod njegovim mentorstvom.

Avtor v zadnjem času snuje fotografije predvsem na svojih potovanjih po deželah, odmaknjenih od zahodnoevropskega porabniškega vzorca življenja, ob Baltskem in Črnem morju, pred nedavnim pa se je vrnil s potovanja po Kitajski. Posebno poglavje v njegovem opusu so fotografije, nastale v zaporih za mladoletnike, sprva v Franciji, nato pa tudi v nekdanji Sovjetski zvezi in Sloveniji.

Sledi trpkega življenja
Sluban že od leta 1992, odkar nastajajo fotografije iz zgodnjega cikla Balkans-Transit, sledi predvsem situacijam, v katerih posamezniki s svojo prisotnostjo, držami ali otrplimi izrazi vzpostavljajo na fotografijah vrsto znakov, iz katerih je moč razbrati eksistencialno stisko, negotovost in občutek brezizhodnosti. Stare portretne fotografije, ki pripadajo nekemu preteklemu času mu niso nič manj zanimive snovi za snovanje svoje balade o svetu kot obrazi starcev, v katere je čas zarezal sledi trpkega življenja.

Posebno rad pa obravnava mesto. Zadržuje se na njegovih ulicah in trgih ter opazuje redke naključne posameznike, ki v določenih svetlobnih pogojih privzamejo domala fantomski videz.