Sorodna novica Filmska recenzija: Zimsko spanje

Turški cineast se v svojem devetem (in maratonskem) celovečercu, 197-minutnih Suhih travah, vrača v ruralno Anatolijo, kjer na svoj gostobesedni, ležerni način znova v ospredje postavi trenja med urbanim in ruralnim, tradicijo in sekularizmom ter prosveto in delavskim razredom. Ceylan torej ostaja privrženec t. i. "počasne kinematografije" s širokimi kadri prostrane pokrajine in medlo osvetljenimi, natrpanimi interjerji, kjer se z neskončno potrpežljivostjo odvijajo temeljite karakterne študije njegovih protagonistov; kritika ga ne primerja zaman s Čehovom. Suhe trave so komplementarno delo z zlato palmo nagrajeni mojstrovini Zimsko spanje (2014), marsikaj pa jih druži tudi z Divjo hruško (2018): morda smo priča avtorjevi trilogiji o mizantropiji in egocentrizmu.

Čeprav se je režiser rodil in odraščal v Carigradu, je – vsaj filmsko – njegova domovina Anatolija; v njenih odljudnih puščavah, gorah in občutku prehajanja med Evropo in Azijo vedno znova odkriva eksistencialne konflikte, ponazorjene v človekovem upornem boju z naravo. Ko se v njegovih filmih osamljen lik prebija skozi sneg, se lahko zanesete na to, da za njim v trenutku, ko izgine iz kadra, ne bo ostala niti sled; čas tukaj poteka počasneje, naši posegi pa v prostoru in času ne pustijo nobenega pravega odtisa. To, da so njegovi zadnji trije filmi daljši od treh ur, ni naključje ali samopašnost, ampak integralen del njegove refleksije o protislovnosti človeške duše v odljudni samoti sveta.

V resnici pa Ceylan še bolj kot občutek epske razsežnosti pokrajine obvlada nekaj drugega: določen tip vase zaverovanega, apatičnega in nadutega moškega protagonista zna napisati tako natančno in brez cenenega karikiranja, z ravno pravo mero distance, da ga gledalec na koncu sicer prezira, a ima obenem tudi empatijo do njegovih okoliščin. Na tak način klasično "ceylanovski" je tudi protagonist Suhih trav, osnovnošolski učitelj likovnega pouka Samet (Deniz Celiloğlu), ki se je po zimskih počitnicah v domačo vas vrnil še za zadnji šolski semester, preden je upravičen do prošnje za premestitev iz te oddaljene province. Naveličani tridesetletnik v življenju nima drugega ideala, kot je želja po odhodu, po možnosti v prestolnico, kjer bi se njegovo življenje – tako je vsaj prepričan – lahko naposled začelo. Pa je res tako samozadosten, kot si o sebi misli?

Sameta pobliže spoznamo prek njegovega neprimernega vedenja do Sevim (Ece Bağci), nasmejane deklice, ki je v učitelja očitno zatreskana in uživa v statusu njegove najljubše učenke. Sametovega odnosa do Sevim ne bi mogli opredeliti kot spolno zlorabo ali nadlegovanje, pa vendar bo vsakomur jasno, da je prestopil mejo: prevečkrat jo objame okrog ramen, v razredu ji daje očitno prednost pred sošolci, na skrivaj ji izroča majhna darilca ... Na tem, kako odrasel moški izkorišča nedolžno otroško zaljubljenost, da bi napihoval lastni ego in preganjal dolgčas, je, milo rečeno, nekaj sluzavega – še posebej, ko se dokoplje do njenega ljubezenskega pisma in se raje spreneveda, kot da bi ga neprebranega vrnil.

Nič bolj se Samet ne izkaže v svojem odnosu z najboljšim prijateljem, sostanovalcem in sodelavcem Kenanom (Musab Ekici). Ko ravnatelj prejme "anonimno" pritožbo na Sametov in Kenanov račun, češ da sta z deklicami v preveč tesnem stiku, Samet hitro najde način, da vso krivdo – vsaj pri sebi – zvali na Kenana. Njegov kolega je bil tisti, si govori, ki je s svojim ščipanjem ličkov ravnal zares narobe, on sam pa je bil zgolj nič hudega sluteča postranska škoda, ker si deklici nista upali s prstom pokazati na enega samega storilca. Čeprav uradno ne sme vedeti ali raziskovati, kdo ga je prijavil, je Sametu seveda jasno, kam pes taco moli, in začne se sadistično izživljati nad Sevim s psihičnim mrcvarjenjem pred očmi celega razreda. Čeprav je še zelo mlada, Ece Bağci v svojo vlogo vdahne ogromno tihega dostojanstva; ko deklica – sicer s solznimi očmi – uporno stoji pred učiteljevo mizo, je jasno, kdo je tukaj moralni zmagovalec.

V tem istem obdobju Samet in Kenan spoznata Nuray (Merve Dizdar), liberalno učiteljico z malo večje šole v mestu, ki v provinci okreva po nesreči, v kateri je izgubila nogo. Samet, ki je svojega kronično samskega, poroke željnega kolega sprva napeljeval k druženju z Nuray, si na neki točki premisli in aktivno sabotira zametke ljubezni med svojima prijateljema. Vseeno se med njimi ustvari nekakšen trikotnik medsebojno prepletenih odnosov, v katerih je ves čas tudi neizgovorjeno vprašanje privlačnosti.

To je svet, v katerem visokoleteča vprašanja o etiki in političnih idealih, o katerih Nuray in Samet debatirata pri večerji, ne delujejo leseno in programsko, ampak kot neizogiben del posameznikovega razmisleka o lastnem mestu v svetu. (Eden od prizorov njunega zmenka naenkrat skrajno nepričakovano prebije četrti zid in nam pokaže, da je Nurayino stanovanje samo filmska kulisa – potem pa se dogajanje nadaljuje, kot da se ne bi zgodilo nič. (Morda nas hoče Ceylan opozoriti, da nas še vedno zna presenetiti.)

V baročnih dialogih o različnih pogledih na družbeno odgovornost pride do izraza predvsem Ceylanovo zavračanje solipsizma. Edina rešitev za skupnost je vera v smiselnost družbenega angažmaja, namiguje film. Preden bo torej lahko komu koristen, bo moral naš antijunak najprej videti čez plot svojega lastnega vrtička.

V Anatoliji tako rekoč ne poznajo pomladi in jeseni, izvemo iz Sametovega spremnega govora v epilogu. Po šestih mesecih zime se vreme kar naenkrat prevesi v poletje, in tajajoči sneg razkrije suho, rjavo travo. To opažanje je še en klasično ceylanovski prijem: brez bombastičnosti ali kakršne koli katarze nas nežno privede do konca zgodbe, ki kljub svoji odprtosti ne deluje nedokončano.

Ocena: 5