Arthur Rimbaud je 15. maja 1871, ko je bila usoda Pariške komune že bolj ali manj zapečatena, v pismu prijatelju Paulu Demeneyju o svojem počutju in dojemanju samega sebe zapisal: „Je est un autre.“ (Jaz je drugi.) S tem slovnično seveda nepravilnim stavkom je poudaril svojo odtujenost od samega sebe in tudi od družbe, ki ga je obdajala. Napovedal je v fin-de-sieclu dokončno uveljavljeno zrušenje ('na laž postavljanje') kartezijanskega vednega in razumnega jaza oziroma ideje jaza kot v sebi sklenjene in avtonomno delujoče enote. Ni nepomembno, da je bila misel zapisana med Pariško komuno, o kateri je Karl Marx v znamenitem besedilu Državljanska vojna v Franciji že med njenim obstajanjem z navdušenjem pisal kot o prototipu revolucionarne vlade, po njenem koncu pa je tožil, da so delavci z nespametnim ravnanjem zamudili dragoceno priložnost. Predvsem je obsodil njihovo odločitev za organiziranje demokratičnih volitev, namesto da bi z nasiljem enkrat za vselej 'pokončali' Versailles.

Marx je dobro vedel, zakaj mora proletariatu odsvetovati angažiranje za na videz razsvetljeno pot demokratičnih volitev vlade. Vedel je, da po tej poti ne bo nastala oblast, ki bi zares predstavljala ljudstvo. Vedel je, da takšen prihod na oblast, uniči 'zdravo jedro' prejšnjih borcev. Oziroma slutil je, da veliko bolj kot Dantonova izjava, da revolucija žre svoje otroke, otroci sami požro revolucijo, se spridijo, postanejo reakcija. Ne predstavljajo več ljudstva. Pa tudi, kaj oziroma kdo ljudstvo, ki naj bi bilo bistvo demokratične politike in v njej reprezentirano, sploh je? S tem se s pomočjo treh slik, ki so nastale v treh za razvoj demokracije ključnih revolucionarnih obdobjih, ukvarja švedski zgodovinar Stefan Jonsson. Jonsson je na povabilo Maske o predstavljanju ljudstva od francoske revolucije do danes spregovoril ob slikah Prisega na teniškem igrišču (1791) Jacquesa-Louisa Davida, Prihod Kristusa v Bruselj (1889) Jamesa Ensorja in ob instalaciji Tako zelo so jo ljubili, revolucijo (1989) Alfreda Jaara.

Z Rimbaudom in Pariško komuno sem temo, ki jo Jonsson razvije v knjigi A brief History of the Masses – Three Revolutions (Kratka zgodovina množic – Tri revolucije), uvedla zato, ker gre za čas, ko današnji ideal demokratične republike ni bil realiziran v še prav nobeni deželi, boji za uresničitev tega ideala pa so bili v polnem teku. Hkrati pa so se v vedno bolj apokaliptičnem razpoloženju proti koncu stoletja z razrastom psiholoških (kvazi)znanosti, z obsojanjem množic kot skupkov nerazumne in instinktom zapisane drhali ter z vedno večjim dvomom nad samim človekom že kazali dvomi, ali je sploh mogoče uveljaviti državno ureditev, ki bo zares predstavljala ljudi in njihove interese.

Delacroix – zadnjič verjamemo v demokratično ljudstvo
Pravzaprav bi lahko začela tudi nekoliko drugače. Z Delacroixovo sliko Svoboda vodi ljudstvo. Jonsson jo izpostavi kot zadnjo sliko, na kateri meščan in delavec hodita čez barikade skupaj z Marianne kot simbolom duha svobode in republike ter kot boginjo revolucije. To je zadnja slavna slika, na kateri sta meščan in delavec dva enakopravna dela resničnega ljudstva in na kateri oba upodabljata misel, da je načelo demokratične suverenosti močnejše od kralja. Ta enakopravnost obeh skupin se izrazi v tem, da so posamezniki jasno izrisani, so osebnosti. Tako je tudi v Davidovi sliki Prisega na teniškem igrišču, v kateri je David enakopravnost vseh sodelujočih v revoluciji poudaril z dominantno horizontalo, vzdolž katere izriše predstavnike tretjega razreda, ki so se skupaj uprli kralju Ludviku XVI. V tej sliki je David ljudstvo upodobil kot načelo suverenosti in kot realno ljudstvo v dokumentu nekega zgodovinskega dogodka. Na tem samem začetku demokratizacije Evrope je torej stalo heterogeno ljudstvo, ki se postavlja kot suverena oblast.

Kdo je izločen iz okvira ljudstva
Jonsson od te slike naprej sledi misli, da vsaka nova skupina, ki pride na oblast, o sebi razmišlja kot o državi in polje te države uokviri tako, da iz nje nujno izloči nekatere skupine. Tudi meščanstvo je hitro začelo krčiti okvir, in tema množic, ki so vedno bolj abstraktne (o tem kmalu več) in ki jih je treba voditi, delati dobro zanje, a jim ne pustiti vladati, postane odločilna. Na slikah se zato vedno bolj soočata individualizirani buržuj in anonimna množica. Najprej se govori o množicah kot o izrazu demokracije, novega političnega sistema z vladavino volje večine; nato se govori o množicah kot o revnih množicah v mestih o nesrečnikih, ki jih je treba izobraziti (Hugojev roman Nesrečniki je izraz te miselnosti); pozneje se govori o množicah kot o gibanju delavskih množic, v katerih se izrazijo na novo odkrita načela množične psihologije histerija, vodljivost, podleganje instinktom.

K represivni toleranci
V tem sosledju se ta vedno bolj anonimna množica premika k stanju, ki ga Marcuse v porevolucionarnem letu 1968 označi kot „represivno toleranco“. Ideal iz leta 1789 se umika idealu 'iluzije demokracije', ko maloštevilna elita ob pomoči formalnega aparata demokracije vlada anonimnim množicam. To je dejansko tudi današnje stanje, ki ga je v instalaciji Tako zelo so jo ljubili, revolucijo z mislijo na dogajanje leta 1968 izrazil Alfredo Jaar. Stranice škatel, ki jih je potem razvrstil v prostorsko postavitev, je zaznamoval s fotografijami protestov. Podajajo le parcialno podobo dogajanja – protestniki so 'razsekani', vidimo njih dele, včasih posameznike. Njihov krik in njihovo gibanje je nemočno in v resnici gre za 'prefabricirane', skoraj industrijsko izdelane proteste, ki se pojavljajo v večini razvitih držav, katerih prebivalci po Marcuseju uživajo “udobno, neproblematično, razumno in demokratično nesvobodo”. Takšen sistem je po Marcuseju “najučinkovitejši sistem nadvlade” in ni zaman omeniti dileme, ali je alternativa sploh alternativa, kadar finančna sredstva za svoje delovanje išče pri državi, kar je navsezadnje uveljavljena praksa tudi pri nas. In lahko rečemo, da Metelkova pač ni nikakršna avtonomna cona mišljenja in delovanja.

Če so bili uporniki najprej v povezani v skupen boj proti oblasti (David) in če so pozneje postali anonimne anarhične množice (Ensor), so na koncu le še karikatura množic, pri katerih gre le še za gibanje, vsak od sodelujočih pa je (zelo verjetno) tam prisoten le parcialno. Danes gre skoraj za protestniški turizem, ki v resnici ne izprašuje oblasti (primer je na primer nedavni Marihuana marš), ampak le pomeni določeno obliko sodelovanja z oblastjo, ki takšno obliko protestništva dopušča, ga celo podpira kot 'fino' obliko sproščanja prenapetosti nekaterih državljanov. Ti so vendar le številke.

Ta (ne)srečna številka
In tudi tema državljana kot številke je pomembna v Jonssonovi analizi. Prav demokracija na oblasti namreč spodbudi radikalno abstrahiranje družbe, saj je njen temelj število. Najprej se zdi vladanje na podlagi števila osvobajajoče, daje nove možnosti za nepristranskost in učinkovito upravljanje z družbo. To navdušenje med drugim sredi 19. stoletja izrazi Charles Baudelaire: „Užitek, ki ga občutiš v množici, je skrivnostni izraz čutnega veselja v multiplikaciji Števila. Vse je Število. Število je v Vsem. Število je v posameznem. Ekstaza je število.“ Nato pa število vedno bolj postaja pendant nehumane in poznanstvenjene oblasti, ki svoje podanike drži na distanci in jih opazuje. Tudi v 'umetniške namene'. Vladana množica namreč postane tudi estetski objekt. Za začetnika tega pa velja Flaubert. Jonsson ga predstavi kot prvega pisatelja, ki iz množic sistematično dela estetski objekt. Seveda so množice že upodabljali Hugo, Delacroix, Balzac ... , vendar pa je bilo pri njih vedno najti neki politični motiv, cilj, pri Flaubertu tega ni. Flaubert stoji na distanci in množice le opazuje. Gledanje ljudi postane pri Flaubertu posebna dejavnost. Vzporedno s tem hodi eksperimentiranje.

Ensorjeva družna v 'stanju nič'
Nekje med Davidovim pogledom v Prisegi na teniškem igrišču ter Jaarovim dokončnim koncem iluzije o moči množic in tako tudi koncem iluzije o realni demokraciji, stoji zelo nenavadna slika Jamesa Ensorja. V resnici jo je Ensor naslikal že leta 1888, vendar je s poznejšim datiranjem v leto 1889 želel poudariti stoletnico francoske revolucije in ustanovitev druge internacionale. Ensor, ki je na koncu znorel in ki se je podobno kot (tedaj tudi že precej mračnega uma) Nietzsche podpisoval Križani, je prvi naslikal sliko, ki je morda želela povedati, da se za demokracijo dejansko ne splača boriti. Da je demokracija iluzija. V njegovi na videz zmedeni sliki, na kateri so na dnu avtoritete starega režima v odhodu, v ozadju pa več linij množic z zelo 'betežnim' Kristusom v sredi, ni jasnih antagonizmov, linij boja, ni sledi politične debate, vse hiearahije so postavljene na isto raven.

Nekako upodobi trenutek, ko ljudje (ljudstvo) izginja in na novo postaja. Upodobi trenutek v belgijski zgodovini, ko je bila država tik pred revolucijo in o katerem je Jules Destrée leta 1886 pisal: “Vse družbene gotovosti so izvotljene, vse družbene vezi pretrgane.” V sliki gre pravzaprav za popolno nasprotje revoluciji – družba 'v stanju nič', brez smisla in smeri razvoja – vse možnosti so odprte, tudi slabe. Ta slika je morda najbolj resnična. Iz nje izhaja bolj za demokracijo 20. stoletja. Pa ne zato, ker bi tedaj vanjo še kdo verjel, ampak zato, ker se je bilo za ta boj najlažje odločiti; kljub izkušnjam Pariške komune. Videti je bil najbolj etičen in z njim si lahko opravičil svoj obstoj. Dokler ta ni razpadel v kose ljudi na Jaarovi instalaciji ...

Na koncu ostane le bela svetloba
Jonsson si v svoji knjigi zastavlja tri vprašanja: Kdo ima, kje leži suverena oblast v sodobnih družbah? Katera so tista gibanja, institucije, javne pobude, prek katerih lahko ljudje ponovno pridejo do oblasti v svoji družbi? Kaj sploh je ljudstvo? O teh vprašanjih razmišlja ob pogledu na likovna dela v revolucionarnih časih – med francosko revolucijo, belgijsko revolucijo konec 19. stoletja in ob propadanju socialističnega bloka, katero naj bi navsezadnje uveljavilo vrednote generacije protestnikov 1968. Jonsson predvsem ugotavlja, da politične množice niso nikoli zares obstajale. Množice niso družbeno dejstvo. So predvsem tema, o kateri pa se je skozi čas govorilo vedno bolj trpko, pač v skladu s spoznanjem, da demokracije v svojem idealu ne more obstajati.

Danes je iluzija največja. Govori se kar o svetovni demokraciji v Združenih narodih. Dejanskost je drugačna. In morebiti raje kot v poročila zrimo v umetniška dela. Kjer množica razpada, ko sama vendar še vedno dere na ceste. Pa verjetno niti ne ve zakaj. Morda se bo na koncu ustavila pred podobo, sorodno Jaarovi Žalostinki podob (Documenta, 2002). Na koncu sobe ni nič. Le prazen ekran, izvor bleščeče svetlobe. Na stranskih stenah pa izseki iz časopisnih člankov o mahinacijah ZDA s satelitskimi posnetki in moči Billa Gatesa. A množica vidi le svetlobo, je zaslepljena od same sebe in ne uvidi, kot malo prej omenjeno, da za tiste, ki dejansko odločajo, pravzaprav ne obstaja.