Muzikal o o legendarni argentinski prvi dami Evi Peron je na oder ne ravno poletno razgretih Križank, kjer bo na ogled do vključno petka, pripeljalo londonsko gledališče Bronowski. Zgodba se začne na peronu na železniški postaji v Juninu, kjer potniki čakajo na vlak, ko izvedo, da je umrla njihova ljubljena prva dama Eva Peron. Odzivi so različni: eni, strti od žalosti pojejo latinske žalostinke, drugi, privoščljivi, da je dobila, kar si je zaslužila, praznujejo z veseljaškimi melodijami.
Bliskovit vzpon iz revščine na vrh družbe
Tak je bil nasploh odnos do Eve: ali si jo ljubil ali sovražil, vmesne poti ni bilo. Sledi retrospektiva njenega življenja: od revnega začetka na argentinskem podeželju, prihoda v Buenos Aires s plesalcem tanga Austinom Magaldijem, izjemne želje po uspehu in prepoznavnosti in končno dosegi tega cilja, do usodnega srečanja s polkovnikom Juanom Peronom, s katerim se srečata na dobrodelni prireditvi za žrtve potresa. Prvo od dveh dejanj se konča z veličastnim poklonom novi Argentini, ki jo predstavljajo Peronova načela o koncu korupcije in enakopravnosti brez Argentincev.
Če je v prvem delu dogajanje zelo hitro, se v drugem tempo upočasni: spremljamo politično delovanje Eve in Perona, ki je predstavljen kot precej nebogljen in v veliki meri svoji drugi ženi,- prvo Eva učinkovito spodi-, podrejen predsednik, medtem ko je ambiciozna Eva tista, ki ima v rokah škarje in platno ne le svoje, temveč usode celotne Argentine. Skozi celotno zgodbo, ki jo povezuje eden izmed potnikov z imenom Che, ki je Eviti zelo nenaklonjen, se vleče ta dualnost Evitinega značaja: po eni strani je dobra, zaradi česar jo imajo številni za odrešiteljico, po drugi strani izjemno častihlepna in maščevalna, zaradi česar je številni niti videti ne morejo.
Eva primerna za Harrods, vendar za prodajni pult
Za visoki krog, ne le doma, temveč tudi v tujini, o čemer dobro priča incident med obiskom v Veliki Britaniji, ko je angleški politični vrh ni sprejel v Buckinghamski palači, temveč so jo povabili na čajanko, je sploh moteč njen revni rod. "Ne bi me motila, da bi jo videla v Harrodsu, vendar za pultom, ne kot stranko," slikovito odraža ambivalentnost do lika argentinske prve dame, ki je dandanes ponarodel in za večino predstavlja simbol največjega blišča, kar ga je kdaj koli premogla Argentina. Vse do bridkega konca, ko jo je, pri komaj 33 letih, pokopal rak, jo je gnala želja po občudovanju množice, na smrtni postelji pa se odpove želji po podpredsedniškem položaju, za katerega si je tako krčevito prizadevala in priseže večno ljubezen do domovine. Presunljivo smrt sklene žalostinka, ko balzamirajo Evitino telo.
Zahtevno naslovno vlogo, dejansko oder zapusti vse skupaj le za nekaj minut, je odlično odpela Catriana Sandison, ki je nastopa v vodilnih produkcijah na londonskem West Endu: med drugim je sodelovala v predstavah We Will Rock You, Rocky Horror Show, Dames at Sea, Peter Pan, Aladin, Sneguljčica in številnih drugih. S svojim svetlim vokalom je brezhibno odpela vse glasbene mojstrovine izpod peresa kultnega Andrewa Lloyda Webbra, vključno z nepozabno Ne joči za menoj, Argentina!, ki spada med najbolj prepoznavne pesmi iz muzikalov sploh. Zajedljivega, na trenutke posmehljivega Cheja, ki nikakor ne spada med Evitine častilce, je prepričljivo upodobil Joel Harper-Jackson, v muzikalu zelo "copatasto" videnega Perona pa operni pevec Kevin Stephen-Jones. Režiser in koreograf produkcije je Mykal Rand.
Ustvarjalci dve uri in pol dolge, v produkcijskem pogledu brezhibne predstave, so na prvi od petih predstav v Ljubljani zadržano občinstvo, med katerimi je bilo veliko uglednežev, na noge dvignili šele ob drugi vrnitvi na oder, ko so nekateri obiskovalci že ihtavo zapuščali prizorišče.
Prva odrska uprizoritev muzikala je bila junija 1978 v Gledališču princa Edvarda v Londonu z Elaine Paige in Jossom Acklandom v naslovnih vlogah, slovita Ne joči za menoj, Argentina, pa je bila v sklopu albuma z rock opero posneta že dve leti prej. Po predstavah v Los Angelesu in San Franciscu je septembra 1979 sledila premiera na Broadwayu in več kot 1500 ponovitev. Muzikal je sedemkrat prejel tonyja za najboljši libreto, najboljšo partituro in najboljši muzikal leta. Leta 2006 je muzikal znova na oder postavilo londonsko gledališče Adelphi, v glavni vlogi je nastopila Elena Roger, ki je bila nominirana tudi najboljšo igralko za nagrado Laurencea Olivierja. Po istoimenskem muzikalu so leta 1996 posneli tudi film, v katerem sta v glavnih vlogah zaigrala Madonna in Antonio Bandereas.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje