Delo koloristično senzibilnega krajinarja, ki so ga nagovarjale predvsem ljubljanske in piranske vedute, predstavlja 30 olj na platnu in dva pastela, prav tako tudi nekaj fotografij iz leta 1944 ter bronasti kip avtorja Karla Putriha. Razstava bo v galeriji na ogled do 24. decembra.

Nikolaj Omersa (1911-1981) je v svojem slikarstvu lovil menjanje barvnega razpoloženja od utišanih do živih, skoraj fauvističnih barvnih tonov. Slikar in ilustrator ni bil le krajinar, ampak je slikal tudi figure, portrete, akte, intimne interiere in tihožitja.

Diplomiral je leta 1937 na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Njegovi slikarski začetki so tesno povezani z nastopom skupine Neodvisnih v istem letu. Kot piše ob razstavi likovna kritičarka Breda Ilich Klančnik, so kritiki že od samega začetka prepoznali občutljivega kolorista, ki je iz impresionistične in postimpresionistične tradicije in naukov zagrebške akademije kaj kmalu izoblikoval svoj nezamenljivi likovni izraz.

V umetnikovemu opusu prepoznamo zvestobo razmeroma ozkemu ikonografskemu izboru, v katerem pa kljub temu "izmerimo razpon njegove ustvarjalne rasti znotraj formalnih in barvnih sprememb v vsakem od motivnih krogov". Na postavitvi je kar nekaj Omersovih temeljnih del in tako, čeprav prihajajo zgolj iz družinske zbirke, nudi razstava razmeroma zaokrožen pregled Omersovega opusa in obsega vse motivne sklope, s katerimi se je ukvarjal umetnik.

Sklenimo z besedami pisatelja Jožeta Javorška, zapisanimi ob veliki retrospektivi v Moderni galeriji leta 1982, ki je slikar žal ni dočakal: "Če motive Omersove življenjske razstave v Moderni galeriji pozorno preštevamo, lahko ugotovimo, da je njegov motivni svet pravzaprav pičel, a vendar neskončno bogat zaradi vsemogočnosti in razigranosti njegovih barv. Z njimi dobesedno čara svet in (ljudi) v našo zavest."