Berlinski Guggenheim ni 'zaresen' Guggenheimov muzej. Gre za neke vrste tipično korporativno galerijo in zbirko banke Deutsche Bank. Tam boste zato videli predvsem tisto, kar v določenem trenutku velja za uspešnico v umetniškem svetu, ali pa tisto, čemur naj bi se prav kmalu zvišale cene. Kot vodilo svojega zbirateljstva in galerijske dejavnosti sicer v banki navedejo geslo: internacionalizem, raznolikost in dela, ki v sebi povezujejo umetniške teme in družbena vprašanja. In v to kategorijo seveda sodijo tudi umetniki iz tega, čemur smo včasih še rekli tretji svet. Pa tudi če to v resnici niti niso.
Narod samih tujcev
Tako je tudi v primeru umetnice Wangechi Mutu, ki se je sicer rodila v Keniji, nato pa se je šolala na odlični šoli v Walesu in nazadnje pristala v New Yorku, kjer ustvarja že mnogo let. Sama sicer nasprotuje temu, da bi o njej govorili kot o afriški umetnici, ki v svojem delu obdeluje in predeluje motive svoje domovine. Mutujeva sebe vidi predvsem kot sodobno umetnico, ki deluje v svetovnem okolju. Ne zanima je njena izhodiščna kulturna identiteta in govori o svetu, v katerem se vsak sam odloča, kaj oziroma kdo bo. Ta svet, ki je vsaj v sodobni umetnosti vedno bolj navzoč, imenuje AlieNation oziroma narod, v katerem smo vsi tujci.
(Pre)intenzivna mešanica podob
Takšna je tudi umetnost Wangechi Mutu, ki je sicer po poklicu antropologinja. V intenzivnem mešanju motivov iz različnih kultur, pa tudi materialov, je ta umetnost zelo intenzivna, kaj natančno - poleg tega, da je svet kulturno in narodnostno vedno bolj zmešan in tudi 'zmešan' - pa želi Mutujeva s temi seli povedati, pa ni čisto jasno. Vendar pa se zdi politično korektna. In zato je Wangechi Mutu tudi že nekaj let zelo priljubljena pri uglednih ameriških galerijah; še bolj privlačno jo naredi tudi to, da je bila do nedavnega v ZDA nezakonito. Zanimivo je še, da Mutujeva svoje 'konglomeratne' podobe izrisuje kot groteskne, skrivenčene, grozljive, obenem pa navdušeno govori o križanju kultur.