V svoji šestdesetletni karieri je Bofill zasnoval vrsto monumentalnih, postmodernističnih zgradb, ki so združevale sodobne materiale (na primer jeklo in beton) s klasičnimi in geometričnimi oblikami, kot so na primer stebri. Največ Špancev si ga bo najbrž zapomnilo po orjaškem hotelu W Barcelona, ki stoji na morski obali tega mesta; njegov stolp z 29 nadstropji po obliki spominja na jadro. V sedemdesetih in osemdesetih je bil Bofill tudi arhitekt številnih projektov socialnih stanovanj v predmestjih velikih francoskih mest.

Med njegove najslavnejše projekte lahko štejemo še trg Place de l'Europe v Luksemburgu, četrt Antigone v Montpellieru ter razširitev letališča in Narodno gledališče v Barceloni.

Bofillov arhitekturni biro, Taller de Arquitectura (RBTA), je v izjavi za javnost poudaril mojstrovo "pripravljenost za preizpraševanje mainsteramovskega razmišljanja v arhitekturi". "Njegova dela zajemajo širok razpon stilskih izrazov, povezanih s kontekstom, ter z veliko mero inovacije in tveganja."

Radikalen pristop
Bofill se je leta 1939 rodil v Barceloni in tam tudi vpisal študij arhitekture. Iz političnih razlogov mu ni bilo dovoljeno diplomirati, zato je izobraževanje nadaljeval in zaključil v Švici. Leta 1963 je ustanovil lastni arhitekturni biro, ki pa je imel konceptualno čisto drugačen pristop: v svojo ekipo je vabil ne samo arhitekte in inženirje, ampak tudi druščino sociologov ter celo filozofov in pesnikov. Urbanistična vprašanja so hoteli naslavljati tudi na politični in družbeni ravni. V svojem manifestu, Proti formalizaciji mesta in prostora, je Bofill ubesedil tendenco h konstruktivističnim utopijam.

Popkulturni fenomen
Številne Bofillove stavbe je filmska umetnost uporabila kot slikovite kulise svojih zgodb, denimo Terry Gilliam v filmu Brazil. Filmska franšiza Igre lakote si je "sposodila" njegove stanovanjske stolpnice Les Espaces d’Abraxes (1982) v pariškem predmestju Noisy-le-Grand: stavbe v 19 nadstropjih so v obliki podkve postavljene okrog travnatega osrednjega trga, ki lahko služi tudi kot amfiteater.

Leta 1973 je v la Manzaneri na katalonski obali dokončal konstruktivistični, postmodernistični Rdeči zid (La muralla roja), ki je navdih našel pri mavrski arhitekturi in je še danes med najbolj fotografiranimi stavbami na svetu. Geometrične oblike stavbe so navdahnili stolpi na obalah Tunizije in Maroka: stanovanjski kompleks je Bofillova reinterpretacija tradicionalne kazbe oz. citadele. Stanovanja so med seboj povezana z mrežo stopnišč, sprehajališč in bazenov, kar strukturi vdahne atmosfero labirinta. Projekt je bil zelo očitno ena od vizualnih referenc za južnokorejsko nadaljevanko Squid Game.