Poetični dokumentarni film V mojih sanjah rase vsako noč drevo je posnet v univerzalni govorici podob. Nastal je v produkciji društva Film Factory, svetovno premiero bo imel 12. marca na festivalu dokumentarnega filma v Solunu. Foto: Domen Martinčič, arhiv Film Factory
Poetični dokumentarni film V mojih sanjah rase vsako noč drevo je posnet v univerzalni govorici podob. Nastal je v produkciji društva Film Factory, svetovno premiero bo imel 12. marca na festivalu dokumentarnega filma v Solunu. Foto: Domen Martinčič, arhiv Film Factory
Sorodna novica Haložan je vesel človek, le življenje naredi svoje

Koreninam, iz katerih "v mojih sanjah rase vsako noč drevo". Koreninam filmskega ustvarjalca Vida Hajnška, vnuka haloškega pesnika Franceta Forstneriča. In koreninam, ki jih nekje globoko v sebi kot potomci prvobitnega sožitja med človekom in naravo čutimo vsi. Če smo se le pripravljeni zagledati vase in v drugega. Največja vrednost dokumentarnega filma V mojih sanjah rase vsako noč drevo je prav to, da nam nenehno odpira portale v nezavedno hrepenenje po vrnitvi k izgubljeni harmoniji. Skozi poezijo, fotografije, sočloveka, glasbo, običaje, detajle. Običaje, ki v sebi nosijo sled sobivanja. Poezijo, ki prenaša spomin na otroško veselje. Fotografije, ki trenutek prenesejo v večnost. Glasbo, ki igra z vetrom – zavijajočim med griči, poraslimi s trto in gozdovi. Sočloveka, ki s svojo pristnostjo vabi k srečanju. Detajle, ki pričajo o nekem drugačnem življenju.

Vzdušja filma ne gre zamenjati z nostalgijo po izgubljenem domu. V tem pogledu se še kako zaveda izgube. Prav iz nje črpa svoje bogastvo občutenj. In se s tem približa univerzalnemu. Univerzalnemu, ki korenini v tankočutno prikazanih posameznostih. O tem pričajo izjemni prizori, ko se pred našimi očmi ponovno razvije več desetletij stara fotografija Stojana Kerblerja … Ko jo v rokah na istem kraju veliko let pozneje drži portretiranec in se ob tem spominja svojega soočenja s fotografom in zunanjim svetom, ki je vdrl v njegovo otroško idilo … Ko se znajdemo med kurenti, ki pijejo špricar pred domačijo, s praga katere so pregnali zimo ... Ko od blizu brez besed spoznamo vsako članico ženskega pevskega zbora, ki zatopljena vase zre skozi okno brzečega avtobusa. Tako se pred nami plast za plastjo odkrivajo Haložani in Haloze. Haloze z veliko in malo začetnico, saj vsakdo izmed nas nosi v sebi svoje lastne "haloze". Besede to težko opišejo, zato jih je tako malo.

Franc Stojnšek je deček s Kerblerjeve fotografije. Njiva, na kateri stoji, je bila pred leti cvetoč travnik. Tam se je nepričakovano srečal s fotografskim mojstrom Stojanom Kerblerjem, ki je vedno poskrbel, da so portretiranci dobili svojo fotografijo. Še danes imajo pri njih posebno mesto. Foto: Domen Martinčič, arhiv Film Factory
Franc Stojnšek je deček s Kerblerjeve fotografije. Njiva, na kateri stoji, je bila pred leti cvetoč travnik. Tam se je nepričakovano srečal s fotografskim mojstrom Stojanom Kerblerjem, ki je vedno poskrbel, da so portretiranci dobili svojo fotografijo. Še danes imajo pri njih posebno mesto. Foto: Domen Martinčič, arhiv Film Factory

Hajnšek, ki je z majhno ekipo kar štiri leta obiskoval Haloze, je s tem znova presegel samega sebe. Uspelo mu je ujeti zelo osebna, intimna občutenja in jih pretvoriti v univerzalni filmski jezik. Tudi zato, ker se pri tem brez sramu opira na umetnost dveh velikih mojstrov, ki ju, zvest izjemnemu občutku za sočloveka, mojstrsko požene v tek gibljivih sličic in tako zgnete v svojo vizijo. Čeprav ta kdaj pa kdaj deluje nekoliko nedostopno – predvsem, ker v ponorelem svetu nismo več vajeni enourne kontemplacije – pa se na koncu vedno znova odpre gledalcu. Ali ob pomoči Kerblerjevih brezčasnih fotografij, izjemnih posnetkov direktorja fotografije Domna Martinčiča, pretresljive glasbe Sare Korošec ali nevsiljive montaže Andreja Nagodeta. Kontemplaciji življenje vdihnejo živa bitja, ki se neverjetno naravno pojavljajo pred objektivom: od domačinov, ki z užitkom duhajo gobe, do mačk, ki se brezskrbno poigravajo kljub kameri. Umirjen in umerjen ritem pa celoti dajejo različni ponavljajoči se elementi: naprava, ki jo mora strojevodja stiskati, da signalizira budnost; čudovita pokrajina, ki sublimno vabi; in veter, ki brije čez haloške griče. Edini recept, da res doživite Haloze, je popolna prepustitev. In enako je tudi s tem filmom.

Iz oddaje Gremo v kino.

V mojih sanjah rase vsako noč drevo
Vid Hajnšek: V mojih sanjah raste vsako noč drevo