Bravir Izabele I., katerega izvirnik hrani britanska narodna knjižnica, velja za enega najbolj veličastnih brevirjev flamskih mojstrov. Mojstrovino s 1.046 iluminiranimi stranmi je Izabeli I. podaril njen veleposlanik Francisco de Rojas ob dvojni poroki njenih otrok, torej ob dogodku, ki je še bolj utrdila sloves Izabele in njenega moža Ferdinanda II. Aragonskega kot mogočnih vladarjev. Tudi ni nenavadno, da se je de Rojas odločil svojo kraljico obdariti z brevirjem, torej s knjigo, ki povzema liturgijo katoliške vere na nekoliko manj 'formalen' način.
Brevirji so bili nekakšni zborniki katoliškega obredja, himen, molitev pa tudi raznih vsakdanjih nasvetov, pogosto bogato okrašeni; nekakšni katoliški priročniki za vsak dan. In Izabela in Ferdinand, katerima je papež Aleksander VI. podaril naziv katoliška kraljica in kralj, sta v svojem času slovela kot vzorna katolika. To sta navsezadnje poudarila tudi s svojo akcijo zoper pogane, z rekonkvisto oziroma z izgonom mavrov in Judov iz Španije. To je bila le ena od odmevnejših akcij, s katerimi sta postavljala temelje močne in združene Španije.
Vpliv renesanse v katoliškem brevirju
Šest mojstrov je izdelalo Brevir Izabele I., posebnost katerega so izjemne upodobitve gradnje, rušenja in rekonstrukcije judovskega templja v Jeruzalemu, prav tako pa tudi prizori praznovanj s pevci, ki jih vodi David. Kot pravijo poznavalci, noben drug brevir iz tega časa ni vseboval podobnih serij prizorov. Posebnosti je še več. Zelo pomembna je povezana z Gérardom Horenboutom, znanim tudi kot mojster Jakoba IV. Škotskega. Kot iluminator Izabelinega brevirja je izdelal nekatere slike, ki jasno kažejo vplive renesanse, kar je bilo za brevirje tudi v času visoke renesanse zelo nenavadno. Drugi pomemben iluminator pa je bil dresdenski mojster, čigar poteza je zarisovala zanimive izraze na obrazih likov na ilustracijah.
Brevir izgine in se pojavi v Angliji
Mojstrska je tudi ornamentika, ki obkroža ilustracije. Gre za zelo redko prikazan preplet raztresenih rož, listov akanta in drevesnih vej, v katerega avtorji vnašajo še podobe insektov, ptic, rož in različnih plodov. Kraljica Izabela je Brevir prejela leta 1497. To je bil politično viharen čas, čas pletenja in razpletanja različnih zavezništev. In ta politična kolobocija naj bi se po mnenju poznavalcev izrazila tudi tako v izboru besedil za Izabelin brevir kot tudi v okrasju. Zanimivo je, da so se kmalu po Izabelini smrti leta 1504 za Brevirjem izgubile vse sledi. Mogoče je, da ga je iz El Escoriala odnesel Napoleon, gotovo pa je, da se je spet pojavil na začetku 19. stoletja, in sicer v zasebni zbirki angleškega bibliofila in poslanca v angleškem parlamentu Johna Denta. Britanska knjižnica je Brevir pridobila leta 1852.