"V Srbiji je nastal nekakšen mali Hollywood, snemajo zelo veliko nadaljevank, Telekom producira okrog 40 projektov", pravi igralka in producentka Aleksandra Balmazović in dodaja: "To me veseli in hkrati mi je žal, da v Sloveniji tega nimamo več".

Ker sprejemnih izpitov na ljubljanskem AGRFT-ju ni opravila, se je odločila za študij na Akademiji za dramsko umetnost v Beogradu. To je leta 1999 tudi uspešno dokončala v letniku profesorja Ivana Bekjareva, ki je žal pred kratkim umrl zaradi okužbe s koronavirusom. V Ljubljani sta pa pred leti skupaj zaigrala v predstavi ABC oder Krieg. Napisal jo je Ivo Svetina, režirala pa Barbara Novakovič Kolenc. Več o tem lahko preberete tukaj.

Že med študijem je sodelovala pri različnih slovenskih in tujih gledaliških projektih. Z odrskih desk jo je zaneslo tudi pred kamero, debitirala je v komediji Zadnja večerja Vojka Anzeljca. Za svojo filmsko vlogo Suzane v Sivem kamionu rdeče barve režiserja Srđana Koljevića je prejela tudi številne nagrade – kot prva Slovenka si je, denimo, na Berlinalu zaslužila nagrado shooting stars, ki jo European Film Promotion podeljuje mladim in perspektivnim igralcem vsako leto. Danes je svobodna umetnica in živi v Ljubljani. Nazadnje je na filmskem platnu zaigrala v politični drami Andreja Košaka Vsi proti vsem. Te dni pa jo lahko gledate na srbski javni televiziji v humoristični nadaljevanki Primer družine Bošković (Slučaj porodice Bošković), od 10. januarja 2021 pa na TV Slovenija v kriminalni nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka.

O preskakovanju iz jezika v jezik pa tudi o projektih, ki jih želi izvesti v vlogi producentke, je Aleksandra Balmazović spregovorila v oddaji NaGlas!, ki je na sporedu TV SLO 1 ob 12. 40.

Začniva od Celja, kjer ste odraščali konec 70.-ih in v začetku 80.-ih. Kakšni so bili takrat časi za narodnostno mešane družine, kot je bila vaša?

Moram priznati, da nimam najboljših spominov na te čase. Jaz sem sicer že šla skozi to travmo in frustracije, ampak v dobi odraščanja ni bilo fajn, če nisi imel slovenskega priimka. Doživljala sem razne neposredne napade v srednji šoli, nacionalistična zmerjanja, od raznih intelektualcev, profesorjev, tudi moji starši so bili deležni kakšnih dovtipov. Med odraščanjem smo morali iti skozi to in se odločiti: ali se boš temu priklonil ali pa se boš postavil na svoje noge in se zavedal, kdo si, od kod si in kaj si, ne glede na nacionalnost, od kod prihajaš in kje si. Zrasla sem v slovenskem okolju, tukaj sem rojena. Z mamo sva se pogovarjali v nekakšni mešanici, mama je z mano govorila v hrvaščini, jaz pa sem odgovarjala v slovenščini, ker mi je bilo nerodno, da odgovarjam v hrvaščini. Jaz sem vedno govorila, da sem Slovenka, ko so me spraševali, kaj sem. Pa nimam slovenskih korenin.

Ko se vam ni uspelo vpisati na ljubljanski AGRFT, ste poskusili v Zagrebu, ampak uspelo vam je šele v Beogradu. S čim ste jih prepričali, kako je šlo s srbščino?

Ne vem, s čim sem jih prepričala, to bi morali vprašati mojega mentorja, Ivana Bekjareva, ki je žal pred kratkim preminil zaradi korone. To je stvar okusa, trenutka. Podobno kot režiserji izbirajo po nekem občutku, vibraciji ali energiji, se s kom ujameš, si komu simpatičen. Po mnogih poskusih v Ljubljani sem imela tam srečo, da so me sprejeli v Beogradu. To mesto in to obdobje sta mi res dali neko širino, to je velemesto, jaz imam tam res še zdaj odlične prijatelje, tam se počutim doma. V otroštvu sem hodila v Beograd, ker je oče živel tam, znala sem srbščino, ampak sem imela slovenski naglas. In to je bilo hecno: tukaj so mi vedno govorili, da nisem Slovenka, tam pa so mi vsi govorili: 'Tako mlada, pa že Slovenka' ("Tako mlada, pa već Slovenka").

Zasloveli ste s srbskim filmom Sivi kamion rdeče barve in v Berlinu dobili mednarodno nagrado, ki vam je poleg beograjske akademije odprla vrata ne samo v regiji, ampak tudi drugam. Kako zdaj delujete v tem prostoru in v številnih jezikih?
Ta film me je potisnil naprej. Nikoli si nisem mislila, da se bom kdaj ukvarjala s filmom, ker sem bila bolj ljubiteljica gledališča in sem še danes. Toda v Sloveniji so se mi ponudile priložnosti. Verjetno bi ostala v Srbiji, ker mi je bil Beograd zelo všeč, če ne bi tu posnela svojega prvega filma, Zadnje večerje. Sledil mu je drugi film, Rezervni deli, nato tretji, četrti, deseti, potem pa sem se s Sivim kamionom spet vrnila v to okolje. To je bil moj prodor, resda nezahteven, a vendar eden od zdaj že kultnih filmov, podoben črnim komedijam iz 80. in 90. let, kot sta Maratonci tečejo častni krog ali Kdo tam poje. V slogu črne komedije.

Zdaj nastopate v sitcomu, humoristični nadaljevanki na srbski javni televiziji Primer družine Bošković. Kako je nastajala, snemali ste jo v času koronavirusa?
Da, v času koronavirusa. V Srbiji je nastal nekakšen mali Hollywood. Snemajo zelo veliko nadaljevank. Telekom producira kakšnih štirideset projektov. Veliko je filmov, nadaljevank in tudi televizij. Veseli me in mi je hkrati žal, da v Sloveniji tega nimamo več, pa smo že imeli veliko produkcijo. Vedno so na nas v Sloveniji gledali kot na bogove, češ da je pri nas vse popolno in urejeno. Zdaj pa …

Zaostajamo.
Naše delo je zdaj zelo negotovo. Filmi čakajo, vsa snemanja so ustavljena.

No, televizija dela. Pravkar ste posneli slovensko nadaljevanko, kriminalko, Primeri inšpektorja Vrenka, ki jo bodo lahko gledalci na TV Slovenija spremljali od 10. januarja naprej. Kako pravzaprav preklapljate iz srbščine v slovenščino?
Z lahkoto! (smeh) Preklapljam lahko tudi v hrvaščino, ker sem z mamo govorila v hrvaščini. Ko se pogovarjam s kom iz Zagreba, takoj preklopim v hrvaščino. "Dapače" "čuj" (smeh).

Da, Beograjčani imajo radi hrvaščino ...
Ko sem prišla v Beograd, sem imela ta hrvaški "č", slovenski "l", potem so me počasi profesorji "drilali"…

Đ, č, ć?
To vse... Ćevapčići itn. (smeh)

Zadnje čase delujete tudi za kamerami, kot producentka. Želite posneti film o Nikoli Tesli.
Nikola Tesla me nasploh navdihuje, ampak producentstvo me je srečalo, je samo prišlo nasproti. Sem ugotovila, da so še druge stvari, ki jih igralci lahko počnemo in jih znamo početi. Ker v tolikih letih pred kamero znaš in spoznaš stvari tudi za kamero. Veliko sem hodila po festivalih že kot igralka. Poznam veliko ljudi iz tega posla, ni pa tako enostavno biti producent. Vsi mislijo, da si hočeš kupiti vile in avte, to v Evropi ni tako, kot je v Ameriki. Naučila sem se, da moraš biti previden v tem poslu in ne verjeti vsakomur. Sama sem odprta, zaupam ljudem, dogajajo se tudi stvari, na katere moraš biti pripravljen … za pet sekund aplavza.

Zakaj vas navdihuje Nikola Tesla?
Zato ker se mi zdi, da se zdaj začenja doba stvari, o katerih je Nikola Tesla že pred stotimi leti govoril. On je govoril o tem, da če hočemo razumeti vesolje, da moramo razmišljati v terminih vibracije, frekvence in energije. Zdi se mi, da smo v poplavi materializma začeli luščiti, da so potrebne in pomembne tudi druge stvari. On je bil precej moderen človek.

Duhovnost, medčloveški odnosi?
Tako je, ta duhovnost, ki ni trivialna in prozaična, ampak je res primarna, ki jo imamo vsi, ampak so nam jo potlačili z raznimi potrošniškimi prijemi.