Ko so se na začetku novembra 1966 Firenčani pripravljali na vsakoletno praznovanje vojaške zmage nad Avstro-Ogrsko v prvi svetovni vojni oziroma na slavje ob vojaškem nacionalnem prazniku 4. novembra, se je v mestu začela nova vojna. Proti vodam reke Arno, ki so 3. novembra preplavile mesto. Kot se je kmalu izkazalo, so bili Firenčani popolnoma nepripravljeni na poplave in tudi civilna zaščita v mestu ni računala s takšnim dogodkom. Vsi skupaj so tako bolj ali manj nemočno opazovali divjanje reke, ki pa ni zmotila le njihovih življenj, ampak je uničila tudi mnogo starih knjig, rokopisov in umetnin. Tudi Vasarijevo Zadnjo večerjo.
Delo za firenške nune
Zadnja večerja, ki jo je manierist Vasari leta 1546 naslikal po naročilu nun in ki je bila na ogled v baziliki Svetega križa, je eno njegovih najbolj znanih likovnih del. Ob tem velja poudariti, da je bil Vasari v svojem času veliko bolj cenjen umetnik, kot je danes, ko ga najbolj cenimo kot začetnika sistematične umetnostne zgodovine. Vasari je Zadnjo večerjo naslikal po odhodu iz Rima, kjer je med letoma 1542 in 1546 po naročilu kardinala Farneseja naslikal serijo fresk v uradnih prostorih Svetega sedeža.
Slika je bila v poplavah tako poškodovana, da so jo za štiri desetletja postavili v depo in malokdo je verjel, da bi jo bilo mogoče restavrirati. Leta 2006 pa so vendar začeli razmišljati, da bi Vasarijeva Zadnja večerja nekoč vendar lahko spet krasila baziliko Svetega križa, odločilna za začetek restavriranja pa je bila donacija ameriške fundacije Getty. Ta je primaknila večji del od 300.000 evrov, kolikor se jih je za izvedbo velikega projekta nateklo na račun znamenitega restavratorskega instituta Opificio delle Pietre Dure v Firencah. Nekaj sredstev je prispevala še država.
Morda se slika nikoli ne bo vrnila
Tudi najboljši italijanski restavratorji ne želijo napovedati, ali bo slika še kdaj stala na svojem mestu. S posameznih delov platna je namreč barva popolnoma odstopila, na nekaterih mestih se je nagubala, skratka slika je v zelo ubornem stanju, a restavratorji vendar menijo, da je vredno vsaj poskusiti. Sicer pa lahko Vasarijevo 'roko' v baziliki Svetega križa zasledimo tudi v odsotnosti Zadnje večerje. Po Vasarijevih načrtih so namreč cerkev prenovili oziroma 'modernizirali'. Vasari je ukazal odstraniti za srednji vek značilno pregrado med korom in glavno ladjo, poleg tega pa so po njegovi zamisli tudi prenovili kor in ga oblikovali v manierističnem slogu.