Čeprav pripadajo različnim generacijam, jim je skupen bogat ustvarjalni opus.

S svojimi deli so se večkrat predstavile tako doma kot v tujini. Gostovanje v madžarski prestolnici je zanje poklon in izziv obenem, pravijo. Tudi zato, ker je žal tudi v umetnosti pogosto tako, da moraš stopiti čez domači prag, da te opazijo. Vsaka izmed njih ima svoj značilni prepoznavni slog in način izražanja. Ravno ta raznolikost in kompleksnost obenem daje tokratni razstavi poseben čar. Na ogled je sedem del posamezne umetnice, ki jih je izbral kustos razstave, umetnostni zgodovinar Atilla Pisnjak, sicer kustos v Galeriji-Muzeju Lendava.

''Pričujoča razstava hote ali nehote poskuša odgovoriti tudi na vprašanje, ali obstajajo razlike v vrednotenju in interpretaciji umetniških del glede na to, ali so njihovi avtorji ženske ali moški, ali pa je umetnost neodvisna od biološkega spola umetnika? Na neki način lahko rečemo, da je sporočilo te razstave krepitev vloge žensk v likovnem ustvarjanju," pravi kustos razstave Atilla Pisnjak.

Marika Danč-Roth je po besedah kustosa svoj umetniški jaz izpopolnila v tehniki, ki še dandanes velja za redkeje uporabljeno, to je tekstil. Posebni navdih ji predstavljajo risbe, predvsem z motivi drevesa, ki s svojo razvejanostjo na neki način simbolizirajo tudi človeško življenje. Najraje jih riše s svinčnikom, risbe pa kombinira s tekstilom. Umetnica se je doma in v tujini uveljavila tudi kot kostumografinja. V Sloveniji je izdelala scene in kostume za trinajst opernih predstav ter 20 gledaliških predstav in filmov. Od leta 1983 je živela in ustvarjala v Münchnu, pred leti pa se je vrnila v rodno Lendavo.

''Umetnost na nov način," pa je vodilo Cvetke Hojnik. ''Eksperimentiranje, zavestnost in absolutno iskanje in raziskovanje so sestavni del svojstvenega umetniškega razvoja Cvetke Hojnik, ki odražajo nenehno vsebinsko in izrazno prenovo." V zgodnjih delih je na klasičnih tabelnih slikah uporabljala izključno tekstil, za katerega so bile značilne izvirne, mestoma zelo drzne, močne barve, še razlaga kustos. Z leti je svoj izrazni svet postopoma in zavestno spreminjala: namesto polikromije je izbrala eno ali dve barvi, njene oblike so postale preprostejše, v ospredje so stopile geometrijske oblike. Te, predvsem krog in kvadrat, poudarjena struktura in prostorska razigranost, so značilne tudi za njena dela is serije The Dark Side of the Moon. Kot je razložil kustos, je serija, katere naslov si je izposodila od skupine Pink Floyd, nastala ob 50. obletnici pristanka na Luni. Njeno sporočilo je sila preprosto: medalja ima lahko tudi drugo plat. Hojnikova pa ob ustvarjalnem raziskovanju prostorskega sveta pušča sled tudi na drugih umetniških področjih. Na primer, s Ferijem Lainščkom sta med drugim ustvarila likovno-pesniško zbirko v štirih jezikih, ki nosi naslov Posončnice. Za svoje ustvarjanje je prejela vrsto domačih in mednarodnih nagrad.

Suzanne Király-Moss je dejala, da si je že v zgodnjem otroštvu nadvse želela postati umetnica. Želja se ji je uresničila, a je morala za to trdo delati in se spopasti z več prelomnicami, ki so jo, kot pravi, utrdile. V sedmih desetletjih je ustvarila mozaik neprecenljivih zakladov – potovanj, sprememb, učenja, prijaznih in namrgodenih ljudi, iskrenosti in nenazadnje uspešne kariere, predvsem pa sprejemanja Lendave, ki je daleč od njenega rodnega kraja pred desetletji postala dom. Njena karierna pot je bila vse prej kot lahka, polna ovir in teženj po dokazovanju. ''Razstavljena dela Suzanne Király-Moss so odtisi njenega življenjskega potovanja," predstavlja umetnico Pisnjak. Rojena v Chicagu je bila od majhnih nog veliko na poti, saj se je družina selila s trebuhom za kruhom.

Slike, kompleksne kot življenje samo
V 60. letih prejšnjega stoletja jo je pot popeljala preko luže, v Evropo. "Motiv poti in cest srečamo na njenih slikah, ki so umetniški izraz stvarnih in imaginarnih potovanj, slikovna simbolika njenega življenja. Z motivom ceste in potke se srečamo že na njenih zgodnjih delih kot sestavnim delom krajine," pojasnjuje in dodaja, da se je sčasoma pokrajina ob cesti začela oddaljevati od stvarnosti in se preoblikovala v notranji, duhovni prostor, ki zaradi dekorativnega sloga učinkuje pravljično. "Slike so istočasno resnične in domišljijske, obenem prikazujejo podzavestno in zavestno, so prav tako kompleksne, kot je življenje samo," je povedal Pisnjak.

Umetnica Sabina Šinko je kot otrok najraje prosti čas preživljala ob lutkah, zato ni naključje, da jo je tudi v študijskih letih navdihovalo lutkovno gledališče. Že takrat je namreč izdelovala scenske rekvizite, slikala, ilustrirala. Ustanovila je tudi Lutkovno gledališče Pupilla, s katerim so imeli vrsto uspešnih predstav, in lutke so še danes njena velika strast. Trenutno z gledališko skupino Pinklec iz Čakovca pripravljajo koprodukcijsko predstavo z naslovom Pručka, ki naj bi luč sveta uzrla na začetku leta 2020. Šinkova se je pred dobrima dvema desetletjema začela ukvarjati tudi slikanjem na svilo, ki kot umetniška smer še danes ponuja veliko možnosti za ustvarjanje, pravi sama. ''Brez pretiravanja lahko povemo, da je Sabini Šinko pravljični svet veliko bližji kot svet realnosti," opisuje Pisnjak. V zadnjem času se posveča predvsem portretom, na katerih prepoznamo tako klasične kot sodobne elemente. Pred enobarvnim, nevtralnim ozadjem se, kakor še razlaga umetnostni zgodovinar in kustos Galerije – Muzeja Lendava, pojavijo človeški obrazi, ki od daleč delujejo realistično, a če si jih ogledamo od blizu, prepoznamo nekaj neobičajnega, nadrealističnega. "Mnogokrat nas ti gegi spodbudijo k razmišljanju. Pri interpretaciji nam včasih pomagajo naslovi del, a le kot napotki, saj se v Sabininem pravljičnem svetu, ki ne imitira stvarnosti, ni mogoče popolnoma orientirati.''

Prav likovna umetnost je tista, ki povezuje sosednja naroda
Veleposlanik Republike Slovenije na Madžarskem dr. Robert Kokalj je povedal, da ''smo si Slovenci in Madžari v mnogočem podobni. Obenem sta oba naroda lahko upravičeno ponosna na svojo kulturno samobit." "Zdi se mi, da je prav likovna umetnost tista, ki povezuje oba sosednja naroda, posebej narodnosti skupnosti z obeh strani meja,'' je dejal.

Galerija – Muzej Lendava na področju likovne umetnosti že dobri dve desetletji sodeluje s kulturno-umetniškimi ustanovami v madžarski prestolnici. Ključno vodilo sodelovanja je predstavitev in spoznavanje umetnikov obeh držav. Tako v Lendavi gostijo madžarskega umetnika Ferenca Veszelya. Njegova dela z naslovom Slike iz Bude so na ogled v Lendavski sinagogi.

Razstava štirih umetnic iz Lendave je v galeriji Hegyvidék v Budimpešti na ogled do srede januarja.