Sorodna novica Skrivnost Gruberjeve palače: Resnica o kupolni poslikavi le prišla na dan

Danes verjetno le malokdo ve, zakaj se Streliška ulica imenuje Streliška. Na tej lokaciji je nekoč bilo strelišče, ob njegovi vzpostavitvi še zunaj mestnega obzidja. Tako kot kovačije tudi strelišča niso smela biti znotraj mestnega obzidja. Iz varnostnih razlogov seveda.

Združenje strelcev je bilo v drugi polovici 18. stoletja združenje imenitnih prebivalcev Ljubljane. 21 jih lahko trenutno vidimo v ljubljanskem Mestnem muzeju. V živo jih seveda ne moremo, saj muzeji in galerije ostajajo zaprti. Ti portreti so delo Andreja Janeza Herrleina, poznobaročnega slikarja, rojenega v Würzburgu v Nemčiji, ki je v Ljubljano prišel sredi sedemdesetih let 18. stoletja. V resnici za tisti čas ni bilo nič nenavadnega, če so se slikarji selili po Evropi.

Umetniki iščejo delo na tujem
"Zavedati se moramo, da si ta čas pogosto predstavljamo kot dosti manj mobilen, kot je v resnici bil. In umetniki so popolnoma brez težav hodili iz ene dežele v drugo," pove dr. Matej Klemenčič, profesor umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in dober poznavalec baročne Ljubljane, "sploh sredi 17. in v prvi polovici 18. stoletja si je veliko umetnikov želelo nekaj let prebiti v Italiji, nato pa so se vrnili domov. Pa tudi umetniki v bližnjih središčih, kot je bil München, če niso dobili službe ali pa so se zavedali svojih omejitev, so iskali srečo drugje."

Podobno je morda veljalo tudi za Herrleina, ki je izhajal iz slikarske družine in bil zagotovo slabši slikar od svojega starejšega brata. O njegovih pomanjkljivostih so pisali tudi že pred več kot 100 leti. Tako, denimo, Ivan Robida v reviji Dom in svet (1891) meni: "Risarije njegove so bolje, nego slike, kolorit je vendar še precej ubran, a rudeče ozadje moti čestokrat ogledovalca njegovih slik." Očitali pa so mu tudi preveč posnemanja del drugih avtorjev, pri izvirnih slikah pa da se je premalo opiral na izvirne poteze.

Iz Würzburga (čez Karlovec) v Ljubljano
A o odlikah Herrleina in njegovem pomenu več pozneje. Spontano se postavi vprašanje, v kakšno mesto je Herrlein prišel, kakšna se mu je zdela Ljubljana. Njegov rojstni Würzburg sicer ni bil metropola, vendar pa je bilo to mesto, ki danes leži na skrajnem severnem robu dežele Bavarske, bilo pa je že v srednjem veku pomembno gospodarsko in intelektualno središče, nekaj popolnoma drugega kot Ljubljana.

Največje gradbišče daleč naokoli
Baročno Ljubljano je močno zaznamovala gradnja nove stolnice na začetku 18. stoletja. Šlo je za projekt novih intelektualcev, združenih v Akademijo delavnih (Academia Operosorum), ki so se zavzeli za posodobitev mesta po italijanskih (rimskih) vzorih, stolnica kot zares velik projekt pa je postala celo največje gradbišče daleč naokoli in obenem gradbišče, kjer je bilo zbrano vse, kar je tedaj premogla gradbena stroka.

Stolnica je tudi eden vrhuncev tega, čemur pravimo baročna Ljubljana. Tudi Matej Klemenčič to poudari: "Ta ideja, da je treba staro srednjeveško stolnico podreti, kaže na nov odnos do umetnosti in do tega, kaj želijo v Ljubljani narediti."

Zanimiva je tudi struktura ljudi, ki so vodili kulturni razvoj v Ljubljani. "Večinoma so to bili izobraženci. V glavnem je šlo za plemstvo, tudi za mlado plemstvo, ki se je šolalo v Italiji in deloma v avstrijskih deželah, ampak vsi so seveda poznali tudi dogajanje v Italiji," pove Klemenčič in doda zanimiv podatek, ki ponuja vpogled v etos 'elite' tistega časa, "po drugi strani je šlo za bogate trgovce, ki dostikrat niso bili tako izobraženi, so pa imeli ogromno denarja, dostikrat so tudi že bili poplemeniteni, svoj denar pa so želeli vlagati v nekaj, kar bi jih predstavljalo. Ampak seveda so to samoreprezentacijo so poskrbeli tudi za prenovo mesta."

Natančne podobe predpotresne Ljubljane
Kako je bila takrat videti Ljubljana, lahko na razstavi v Mestnem muzeju vidimo na štirih pogledih na Ljubljano. Vidimo še stolnico brez kupole, pa tudi, denimo, še neporušeno mestno obzidje. "Tako da lahko danes čisto natančno sledimo od hiše do hiše, cerkve do cerkve in lahko prepoznamo predpotresno Ljubljano," nam ob slikah pove dr. Ferdinand Šerbelj, soavtor razstave v Mestnem muzeju, "to ni več Ljubljana iz Valvasorjevih let, ampak Ljubljana iz časa izginevajočega baroka, torej gre za dragocen spomenik tega, kakšna je bila videti Ljubljana v iztekajočem se 18. stoletju."

Ljubljana se je prav v izteku 18. stoletja opazno posodobila. To je bil med drugim čas gradnje Grubarjevega kanala in rušenja mestnega obzidja, ki je omogočilo povezavo mesta s predmestji in tako dalo razvoju Ljubljane nov zagon. In obenem so mnogi premožni Ljubljančani zagnali prenovo svojih prebivališč, tudi palač. Oblikovala se je stara Ljubljana, kot jo poznamo še danes.

Herrlein je v Ljubljano prišel verjetno prav zaradi zaposlitve na ljubljanski normalki. A bil je angažiran le za nekaj ur na teden, učitelje pa so neredno izplačevali. Menda je izplačilo njegove letne plače v nekem trenutku zamujalo za več kot leto dni. Zdi se obupen položaj, ki pa mu je pa omogočala, da se je posvečal slikanju za zasebne naročnike.

Honorarji umetnikov so bili odvisni od odnosa z naročnikom
Čeprav je največji del njegovih naročil izviral iz cerkvenih krogov, je imel tudi veliko zasebnih naročnikov in nam je tako zapustil pravo galerijo meščanov in plemičev, ki so oblikovali elito tedanje Ljubljane. Kot pravi dr. Klemenčič, pa je težko ugotoviti, kolikšen del svojega zaslužka so bili tedaj premožni meščani pripravljeni plačati za portret ali kakšno drugo umetniško delo: "Čeprav imamo kar nekaj podatkov na to temo, torej imamo pogodbe, izplačila umetnikom, za naš prostor kakšne natančne primerjalne analize še ni bilo narejene. Vemo pa iz drugih raziskav, ki zajamejo tako italijanski kot širši avstrijski prostor, da so te cene lahko zelo variirale. Včasih je bila cena zelo odvisna od odnosa med naročnikom in umetnikom. Tako je, denimo, Bernini za eno marmorno poprsje dobil praktično enako vsoto denarja kot za celo fontano štirih rek v Rimu. Skratka cene niso bile jasno določene, so pa gotovo odražale status umetnikov in obenem tudi status naročnika."

Slikarjev kredo – mehka draperija in okraste barve
Umetnike na Kranjskem in seveda povsod po cesarstvu je zelo prizadela tudi jožefinska reforma, ki je ukazala razpustitev samostanov, ki so bili pomembni naročniki umetniških del. Tudi Herrlein je ogromno slikal za kler in v Ljubljani, denimo, lahko v frančiškanski cerkvi, tam levo od glavnega oltarja, še vidimo njegov poklon svetim trem kraljem. V Mestnem muzeju pa lahko 'kredo' Herrlainovega slikarstva, tako dr. Šerbelj, razložimo na primeru slike nadangela Mihaela: "Če se ozremo na to sliko nadangela Mihaela, vidimo dobesedno slikarjev kredo. Njegove slike so umirjene, draperija ni takšna, kot smo jo poznali pri ljubljanskih slikarjih, ampak se svilnato mehko vrtinči. Prevladujejo okraste temne barve. Sicer vidimo tudi rumeno in modro, ampak nista tako prisotni." In doda: "Verjetno je tudi ta slika nastala po grafični predlogi."

Slikati po predlogah kot izziv doseči izvirnik
Tudi to, da slika po grafičnih predlogah, so večkrat očitali Herrleinu, vendar, tako Šerbelj, to za tisti čas ni bilo nič neobičajnega: "Tudi njegova serija Adama in Eve do vesoljnega potopa je verjetno nastala po grafičnih predlogah italijanskih in francoskih neoklasicistih ali slikarjih 17. stoletja. To ni bil znak slikarjeve slabosti, to je bil tedaj standard. Z grafično predlogo je dokazal, da je sposoben slikati tako kot mojster, ki je bil kot avtor zapisan na grafičnem listu. S takšnim načinom dela je tudi jamčil, da bo slika ravno tako kakovostna kot izvirnik."

Morebitnih slabosti pa očitno niso prepoznavali sodobniki. Čeprav tujec – kot tudi njegova žena, s katero se je poročil v Karlovcu – se je tudi zaradi svojega družabnega značaja hitro vključil v ljubljansko družbo. Pridobil je naročnike, postal član strelskega združenja, tudi član filharmonične družbe. Postal je ugleden meščan: "Ob njegovi zlati poroki, ki so jo slavili leta 1815, so se razpisali kronisti in imamo podatke, kako je ta slovesnost, ki so mu jo pripravili Ljubljančani potekala." To se pač ne bi zgodilo, če ime Herrlein v tedanji Ljubljani ne bi veljalo.

Čas prehoda in varčevanja v kulturi
Pozni barok na Slovenskem je sicer čas slogovnega prehoda. In obenem tudi vstop v čas nazadovanja glavnega mesta Kranjske. "Ljubljana v drugi polovici 18. stoletja že nekako izstopi iz zlatega obdobja baročnega razcveta, potem pa počasi ta kakovost tudi lokalnih mojstrov plahni," pravi Klemenčič. To je bil tudi čas jožefinskih reform, ki so privedle do razpustitve samostanov, zaradi česar so se sprostile velike površine zemljišč in uporabnih prostorov, hkrati pa je prišlo do zmanjševanja sredstev za naložbe v to, čemur bi danes rekli kultura. In Ljubljana v primerjavi s Trstom izgublja svoj status.

Kot pravi Klemenčič, se je 'štedenje' z denarjem najprej poznalo na arhitekturi oziroma na dekoraciji fasad, velik udarec razvoju umetnosti pa je zadala ukinitev samostanov in s tem odhod pomembnih naročnikov umetniških del. Prišlo pa je tudi do preusmerjanja vplivov: poprej italijanski, so zdaj vedno bolj vplivni postali vplivi iz dunajske smeri.

Herrlein je dočakal za tedanje razmere visokih 84 let. Sklep svojega življenja je dočakal sam. Žena je umrla pred njim, prav tako vsi otroci. Del njegovega premoženja je dobila njegova gospodinja, po glavnico pa se je moral z Dunaja v Ljubljano podati njegov nečak, univerzalni dedič Herrleina. Potomcev torej ni, se je pa ohranilo nekaj del, ki prikazujejo Ljubljano in njeno 'visoko' družbo na prehodu iz 18. v 19. stoletje.