Luigi Lo Rosso, preprodajalec stare robe, je, ko je leta 1962 praznil klet družinske hiše na Capriju, naletel na zanimiv portret. Zvito platno je odnesel domov v Pompeje, ga tam opremil s cenenim okvirjem in ga za nekaj desetletij obesil v svojo dnevno sobo. Njegova žena je rada komentirala, kako "grozna" se ji zdi slika.

Strokovnjaki zdaj menijo, da je kubistična slika najverjetneje portret Dore Maar, francoske fotografinje in umetnice, vrsto let Picassove ljubimke in muze. Platno je v zgornjem levem kotu tudi podpisano; Picassov značilni podpis je lahko prepoznaven. Ampak Lo Rosso pač ni vedel, kdo to je.

Sumi so se v njem zbudili šele veliko pozneje, ko mu je začel vprašanja v zvezi s sliko zastavljati sin Andrea. Podobna dela je fant namreč videl v enciklopediji umetnosti, ki jo je dobil v dar od tete.

Italijanska ekipa je soglasna
Družina se je naposled po nasvet obrnila na strokovnjake, med katerimi je bil tudi znani "detektiv za umetnine" Maurizio Seracini. Po dolgih letih analiz je zdaj grafologinja Cinzia Altieri potrdila, da je Picassov podpis na sliki avtentičen. "Ko so bile ostale analize končane, sem dobila nalogo preverjanja podpisa," je pojasnila za britanski Guardian. "S tem sem se ukvarjala več mesecev; podpis sem primerjala s Picassovimi deli s potrjenim avtorstvom. Nobenega dvoma ni, da je podpis njegov. Nič ne kaže na to, da bi bil ponarejen."

Vrednost slike je trenutno ocenjena na šest milijonov evrov in je spravljena v sefu v Milanu.

Pablo Picasso je bil na Capriju reden obiskovalec. Slika, ki je zelo podobna njegovi Buste de femme (Dora Maar), naj bi nastala med letoma 1930 in 1936. Luigi Lo Rosso je zdaj že umrl, njegov sin, 60-letni Andrea, pa je tisti, ki je sklenil priti izvoru slike do dna. "Moj oče je bil s Caprija; po otoku je pobiral kramo in jo prodajal za drobiž," je povedal. "Sliko je našel, še preden sem se jaz sploh rodil, pojma ni imel, kdo je Picasso. Ni bil zelo izobražen človek. Ko sem v enciklopediji umetnosti prebiral o Picassu, sem gledal našo sliko in podpis na njej primerjal s Picassovim. Očetu sem dopovedoval, da sta enaka, ampak ni razumel. Tudi ko sem bil starejši, mi to ni dalo miru."

Andrea se spominja, da je nekajkrat zelo malo manjkalo, da se slike niso znebili. "Moja mati je ni hotela obdržati – ves čas je govorila, da je grozna."

Sorodna novica "Indiana Jones sveta umetnosti" se je dokopal do pred 20 leti ukradene Picassove slike

Zadnjo besedo bodo imeli Španci
Sam se je večkrat obrnil na Picassov muzej v Malagi, a ustanova po njegovih besedah ni pokazala zanimanja za to, da bi preverila resničnost njegovih trditev. Prav ta ustanova, Fundacija Picasso, je tista, ki ima zadnjo besedo o avtentičnosti domnevnih Picassovih del.

Treba je vedeti, da je Picasso v svojem življenju ustvaril več kot 14 tisoč del in da menda vsak dan prejmejo več sto sporočil ljudi, ki verjamejo, da imajo doma izvirnik.

Portret Buste de femme (Dora Maar) je Picasso naslikal leta 1938, pozneje pa je imela slika prav tako pisano zgodovino: savdski šejk jo je izobesil na svoji jahti, od koder je bila leta 1999 ukradena. Našli so jo šele 20 let pozneje.

"Ne gre nam za denar"
Predsednik Fundacije Arcadia, ki je novoodkrito delo analizirala, Luca Marcante, verjame, da sta to morda dve različici enega portreta. "Lahko sta pač dva izvirnika," je komentiral za časopis Il Giorno. "Najbrž sta to dva portreta, ne popolnoma enaka, isti motiv, ki ga je Picasso naslikal ob dveh različnih priložnostih. Eno je gotovo: tista slika, ki je bila najdena na Capriju in je zdaj v Milanu, je avtentična." Marcante bo zdaj svoje ugotovitve posredoval Fundaciji Picasso.

"Zanima me, kaj bodo rekli," pravi Lo Rosso. "Mi smo samo običajna družina, in naš edini cilj je bil ugotoviti resnico. Ne zanima nas denar."